Zgodba o Sumerih

PREDGOVOR

Svet je zabredel v položaj, ko je vse obrnjeno na glavo: zdravniki uničujejo zdravje, pravniki uničujejo pravico, univerze uničujejo znanje, vlade uničujejo svobodo, mediji uničujejo informacijo in religije uničujejo spiritualnost. (Michael Ellner)

Ali se vam ne zdi, da je že čas, da - po več tisočletjih tavanja v temi - sodobni človek naposled dobi pravo informacijo o svojem poreklu, zgodovini sveta in dogajanju v starodavni preteklosti; informacijo, ki bo dostojna sedanji intelektualni ravni človeka?

Prave informacije so na voljo, a vladam, znanosti in šolstvu ni prav nič do tega, da bi jih javno objavili. Z nevednim človekom je mnogo laže manipulirati. Prebujeni in osveščeni človek bi lahko zlomil vzvode in mehanizme, ki ga držijo v strahu, ponižnosti in poslušnosti do sedanjih struktur oblasti, zavrgel bi sedanje ideale, ki so orodja za zasužnjevanje.

Dokler človek ostaja neveden in v zadregi glede tako bistvenih vprašanj kot so: njegova identiteta, njegov izvor, njegova preteklost in smoter njegovega bivanja, je kot orel, ki se je izvalil v kokošjem gnezdu, z miselnostjo piščanca.

Zato je čas, da odrinemo svetopisemske zgodbice in zahtevamo odgovore na vprašanja:

 Kako je bil zares ustvarjen svet? Je človeka res ustvaril Bog? Kdo pravzaprav je človek? In kdo je Bog ali bogovi? Ali obstaja še drugo inteligentno življenje v vesolju? So nezemljani res med nami?

Čas je, da si pomanemo oči, zasukamo rokave in si nalijemo čistega vina!

ZGODOVINA SE PONAVLJA.

Kot pravijo modri, vsaka civilizacija doživi podobno zgodbo: ko doseže določeno stopnjo tehnološkega razvoja (ko npr. zna izkoriščati energijo atomov), pride do kritične točke. Takrat lahko z nespametnim ravnanjem ogrozi lasten planet ali ga celo uniči. Če se duhovni razvoj civilizacije odvija skladno s tehnološkim, se lahko nespametnemu ravnanju izogne. Toda v nasprotju z življenjem planeti niso večni in tako se marsikdaj zgodi, da do poslabšanja bivalnih pogojev na planetih pride tudi brez vmešavanja.

Rešitev je v obeh primerih enaka: če civilizaciji tehnologija dovoljuje vesoljska potovanja, najdejo izhod v kolonizaciji planetov, primernih za življenje, v nasprotnem pa so v kaj klavrnem položaju.

Zemljani smo se znašli v položaju, ko nam tehnologija že omogoča (ne prav dolga) vesoljska potovanja, planet pa smo, zaradi šibke duhovne ravni, že uspeli spraviti v hude težave. Kmalu se bomo znašli v vlogi kolonizatorjev drugih planetov. Če bomo tam naleteli na inteligentna bitja na nižji razvojni stopnji, nas bodo tam pozdravili kot "bogove".

Toda naš planet je to zgodbo že doživel, in to večkrat. Le da tega (javno) ne vemo. Tuja bitja, »bogovi«, so nas obiskali že v davni preteklosti in na Zemlji pospešili evolucijo, ki bi se, če bi potekala brez vmešavanja od zunaj, odvijala neprimerno počasneje.

Kako do pravih informacij?

Informacije, da je temu tako, boste med uradnimi viri zaman iskali, a brez težav jih najdete v starodavnih zapisih. V zgodovini človeških izročil, mitov, legend in folklore je v resnici dovolj materiala, iz katerega je moč izluščiti resnična zgodovinska dogajanja. Nekateri raziskovalci, ki so zmogli dovolj poguma, da so se zoperstavili znanosti, so se že davno lotili raziskovanja starih materialov. Da so zadeli v črno, je zelo verjetno takrat, kadar znanost njihove izsledke podpre le deloma in z obotavljanjem.

Najpomembnejše vprašanje je seveda: ali je človeku, katerega življenjska doba je le slabih 100 let, življenjski vek civilizacije pa le nekaj tisoč let, moč spoznati in dojeti zgodovino vesolja, ki šteje preko 4 milijarde let, in zgodovino človeštva, ki obstaja kakih 300.000 let?

Čeprav se zdi, da je odgovor negativen, obstajajo viri, ki govorijo o vsem tem, in to precej izčrpno. Kako je to mogoče? Informacije so zapisovalcem posredovali viri - očitno ne običajni ljudje - ki niso omejeni s časom tako kot človek.

Ključ je torej v zelo starih originalnih, avtentičnih zgodovinskih virih. Naslonimo se lahko predvsem na dva: na prastare Vedske spise in sumerske zapise na glinastih ploščicah. Starodavne indijske spise Vede (100.000 stihov), ki so se prenašali z ustnim izročilom, naj bi pripravili "bogovi". Zapisali pa so jih ljudje, precej pozno, ko se je marsikaj že pozabilo. Pri sumerskih glinastih tablicah, ki so jih v tisočih našli v knjižnici asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, ki datirajo v obdobje do šest tisoč let pred našim štetjem, pozabljanja ni bilo. Pač pa obstaja nevarnost kasnejšega "popravljanja zgodovine" s spreminjanjem tekstov, ali pa morda v zadnjem času (manj verjetno) ponarejanje ploščic.

Pri iskanju pravih virov seveda marsikdo najprej pomisli na Biblijo, a ta nam pri sedanjem načinu tolmačenja ne more povedati kaj novega. Postavlja se tudi vprašanje, ali je Sveto pismo vir, vreden polnega zaupanja?

Podroben vpogled pove, da so zgodbe v Bibliji predelane in skrajšane verzije sumerskih besedil. Sumerske ploščice obširno govorijo tudi o nastanku sveta. Geneza (stvarjenje) na primer povzema iz več tisoč let starejšega (!) sumerskega epa Enuma Eliš. Posamezni deli Biblije se s temi teksti, napisanimi v babilonskem dialektu (odkril George Smith iz Britanskega muzeja, 1902 do 1914), ujemajo od besede do besede! Obstaja sedem plošč, šest od njih govori o stvarjenju, sedma pa bogu Marduku. Gre za znanje, pridobljeno od "bogov", ki niso bili nihče drug kot - vesoljski kolonizatorji Zemlje.

Židje so pravzaprav zgodbo o stvarjenju prvi povzeli po Sumercih, kristjani in muslimani pa po Židih. Vse religije so črpale iz prastarih izvorov zato, ker so se ti pokazali za neverjetno bogate in domišljene. Izmisliti si kako zelo domišljeno in konsistentno pravljico bi bilo silno težko. Vendar pa so pri uporabi sumerskega vira zagrešili številne prevajalske napake in izvršili določene manipulacije, kar vrednost tako nastalih tekstov postavlja pod vprašaj. Mnogo modreje je piti pri izviru kot niže, kjer so vode že skaljene.

Naša znanost še zdaj zavrača znanstveno vrednost sumerskih tekstov, ki združujejo znanost in religijo, češ da takšne informacije "ne morejo biti rezultat spominjanja človeka". Treba je razumeti, da gre za informacije, ki ne izhajajo od Asircev in Babiloncev oz. Sumercev, temveč od nezemljanov, Anunnakijev, ki niso podvrženi omejitvam časa tako kot ljudje.

Besedila na glinenih ploščicah so nam čitljiva po zaslugi nekaterih raziskovalcev, ki dobro obvladajo prastare pisave in jezik. Avtor, ki je največ naredil za razkritje teh informacij, je židovski akademik, raziskovalec in specialist za orientalske jezike in prastare kulture Sumercev, Asircev, Babiloncev in Egipčanov, Zecharija Sitchin, ki je z zbirko Zemeljska kronika pred človeštvom razgrnil neprecenljivo bogastvo informacij. Njegova avtorska dela so pravi intelektualni zaklad in nas osupnejo s svojo globino, celovitostjo in prepričljivostjo. Kdor želi odkriti drugo plat zgodovinske medalje, si mora prebrati vsaj knjigo Dvanajsti planet. V tem besedilu črpamo predvsem iz njegovih virov (/82/, /83/). Nekateri avtorji seveda oporekajo Sitchinovim trditvam in marsikateri argument morda drži, a teorija kot celota je nedvomno vredna pozornosti. Koliko je resnice v vsem tem, mora v vsakem primeru presoditi vsak sam.

Zakamuflirani drobci resnice v zadnjih desetletjih prihajajo v javnost tudi skozi znanstveno fantastične, pustolovske in druge filme: Conan, Highlander, Frankestein, Dracula, Star Trek, War of the Worlds, Planet of Apes, The Time Machine, Things to Come, Star Wars, Fifth Element, Independence Day, Fallen, Moonraker...

Pravijo, da z doseženo dovolj visoko ravnjo duhovnega razvoja spoznamo duhovne razsežnosti ter ugotovimo, da sta čas in prostor le iluzija. Takrat naj bi dobili dostop do velebogate knjižnice znanja, ki jo imenujejo "akaša"; v njej je zapisano prav vse. Kaže, ta bo za to marsikomu potrebno še malce počakati...

Kaj vse dolgujemo Sumercem...

Zahodni svet je dolgo časa menil, da je zahodna civilizacija nastala iz grške in rimske. A že površen vpogled pokaže, da sta bili le naslednici prve, sumerske civilizacije, ki je zagotovila tako rekoč vse civilizacijske temelje.

Že prva civilizacija po vesoljnem potopu - sumerska civilizacija, ki je iz nič vzniknila pred cca 6000 leti, torej 2000 let pred helensko civilizacijo, je namreč prinesla osupljiv spisek civilizacijskih dosežkov: izume in inovacije, koncepte in verske predstave, ki tvorijo temelje naše zahodne civilizacije. Pisava, šole in pisarji, zakoni, sodniki in porote, plemstvo in nasveti meščanom, glasba, ples in umetnost, medicina in kemija, tkanine in tkanje, kolo in vprežno vozilo, opeka in peč za peko, večnadstropne stavbe, čoln in plovba po rekah in morjih, svečeniki in svetišča... - vse to je dobesedno čez noč vzniknilo v Sumeriji, na jugu današnjega Iraka, v Mezopotamiji.

Obstajajo številni dokazi, da je egipčanska družba in civilizacija, ki je nastala več kot pol tisočletja po sumerski, prevzela kulturo, arhitekturo, tehnologijo, umetnost pisanja in mnoge druge aspekte visoke civilizacije od Sumercev.

A ne le to. Od Sumercev smo podedovali tudi številne osnovne gradnike logičnega razmišljanja, sedanje osnovne elemente matematike in astronomije; na primer delitev kroga na 360 stopinj, ure na 60 minut, dan na 2x12 ur, grupiranje zvezd v ozvezdja, zodiak, koledar itd. Vse to in še več so "izumili" prav oni. Nam pa so tvezili o postopnem razvoju človeške družbe! Za vse to bi bilo ob običajnem razvoju družbe potrebnih deset tisoče let.

Sumerci so na glinenih ploščicah do potankosti popisali ne le relacije med planeti in njihove lastnosti, temveč tudi razvoj sončnega sistema, z nastankom našega osončja vred. Nekatere njihove navedbe je moderna znanost potrdila z izsledki, ki so jih šele v zadnjem času omogočili podatki z umetnih satelitov (Voyager 1 in 2, od 1977 do 1989, odprava na Uran in Neptun). Kako so Sumerci lahko pridobili vsa potrebna astronomska in matematična znanja, ki so še danes temelj sodobne astronomije, čeprav niso imeli nikakršnih instrumentov in optičnih naprav?

Vse do razvoja teleskopa so evropski astronomi, kot Ptolomej, priznavali samo devetnajst zvezd na severnem nebu. Do 1.925, ko je prišlo do usklajevanja sedanje klasifikacije, je bilo priznano 28 zvezd, ki se nahajajo v področju neba, ki so ga Sumerci imenovali Pot Enlila. Ne preseneča odkritje, da so stari Sumerci prepoznali, identificirali, grupirali, imenovali in popisali vse zvezde severnega neba.

Da bi spremljali gibanje nebesnih teles in njihove položaje na nebu v odnosu do Zemlje ter medsebojno, so Babilonci in Asirci vodili precizne efemeride. To so tabele, ki navajajo pozicije nebesnih teles v prihodnosti. Izračunavali so jih na dva načina: enega so uporabljali v Babilonu, drugega, starejšega, preciznejšega in zapletenejšega pa v Uruku. Toda te tabele niso nastale kot rezultat opazovanja neba, temveč so bile izračunane iz nekih nespremenljivih, nepoznanih aritmetičnih shem, ki so jih astronomi dobili v dar in jih niso smeli spreminjati...

Najzanimiveje pri vsem tem pa je dejstvo, da od pretežnega dela bogatega astronomskega znanja Sumerci niso imeli nikakršnih praktičnih koristi. Pač pa so ga seveda potrebovali vesoljski potniki...

Vsakomur, ki zna sešteti dva in dva je tako jasno, da doseženi civilizacijski nivo Sumercev ne more biti plod lastnega razvoja. Zanj je zaslužen nekdo tretji - ki očitno ne prihaja z Zemlje.

Sumersko bogoslovje

Čeprav bi to informacijo marsikdo raje preskočil, je vredna branja, saj omogoči razumevanje ostalega teksta.

Od Sumercev izvirajo verske predstave in panteon bogov vseh ljudstev, ki so jih nasledila. Od Sumercev so se prenašale k Huritom, Hetitom, Kanaancem, Egipčanom, Grkom... Vedski, grški, egipčanski bogovi... imajo isto poreklo. Primer: boginja vojne in ljubezni, med Sumerci znana Inanna ali Ninni, je bila Rimljanom poznana kot Venera, Grkom kot Afrodita, Kanaancem in Židom kot Aštarta, Asircem, Babiloncem in Hetitom in ostalim starim narodom pa kot Ištar.

Sumerski panteon sestavlja dvanajst bogov (vsak je povezan z enim od dvanajstih nebesnih teles v našem osončju) in nekaj sto nižjih bogov, imenovanih Anunnaki. Število 12, ki je število nebesnih teles v našem osončju, je sveto število in kot tako eno najbolj pogosto uporabljanih (12 mesecev, 12 dvojnih ur dneva, 12 apostolov...). Drugo najpomembnejše sveto število je 7 ; Zemlja je sedmi planet - šteto od zunaj (Anunnaki so prileteli od zunaj). 

Glava družine bogov neba in Zemlje pri Sumercih je bil vrhovni bog, Veliki oče bogov ali Kralj bogov AN (ali Anu v babilonskih/asirskih tekstih). Njegovo kraljestvo je bilo prostranstvo nebes, kjer je v čudoviti palači bival s svojo soprogo Antu in šestimi priležnicami (pomenljiv podatek!). Njegov simbol je bila zvezda. Njega samega niso nikoli upodabljali.

Drugo najmočnejše božanstvo sumerskega panteona je bil Anujev najstarejši sin EN.LIL (v nadaljevanju Enlil). Njegovo ime pomeni "gospodar zračnega prostora". V določenem trenutku (ko je njegov brat Enki na Zemlji že marsikaj postoril), je sestopil na Zemljo in tako postal glavni bog neba in Zemlje, gospodar vseh ljudstev in dežel

Tretji veliki sumerski bog je bil Anujev drugi sin; imel je dve imeni: E.A ("njegov dom je voda") in EN.KI (Enki, "gospodar Zemlje"). Tudi on je bil Bog nebes in Zemlje, ki je sestopil na Zemljo in bil hkrati glavni inženir, tehnik, načrtovalec sveta in ustvarjalec človeka. Enki je bil tisti, ki je omogočil hitrejši razvoj Zemlje in naselitev življenja na njej. Bog Enki je imel sedem sinov, med njimi Marduka, ki si je naposled priboril vrhovno oblast, Nergala - gospodarja spodnjega sveta, in Dumuza.

Med Enlil-om in Enki-jem, ki sta, kot je razbrati, imela tudi čisto človeško naravo, je bilo prisotno rivalstvo. Enki je, v želji zagotoviti si sina prestolonaslednika (rivalstvo z bratom Enlilom!), zapeljal svojo polsestro NIN.HUR.SAG in imel z njo hčer. Ninhursag, ki velja tudi za "božansko mati", je bila gospodarica življenja, glavna medicinska sestra in ustvarjalka prvega človeka (Adama). V tej vlogi je dobila tudi ime NIN.TI. Njen psevdonim "Mammu" je bil predhodnik našega "mama".

Nekatere pomembne osebnosti iz sumerskih besedil so imeli pol božansko, pol človeško poreklo. Kako si je to moč drugače razlagati kot z mešanjem genov bogov in človeka? To pa pomeni, da »bogovi« niso mogli biti nekaj abstraktnega, temveč so morali imeti človeško fizionomijo! Gilgameš, vladar Uruka okrog 2.900 pr.n.š. ki je bil deloma božanskega porekla (sin človeka in boginje) poroča, kako ga je Inanna (grško Afrodita) zapeljala, čeprav je že imela zakonitega moža. Gilgameš je odpotoval v nebo k bogovom, da bi dobil nesmrtnost, a mu to ni uspelo.

Pomembno je vedeti, da so bili glavni sumerski bogovi povezani z nebesnimi telesi. Za njih so bili planeti živa bitja, ki so imela vpliv na dogajanje v fizičnem svetu. Ta predstava je ustvarila temelj astrologiji. Toda stare astrologe je predvsem zanimala sreča dežele, njenih narodov in vladarjev, ne pa sreča posameznika, tako kot današnje astrologe, sestavljalce horoskopov.

Bogovi - vesoljski popotniki

V zapisih starih ljudstev, tudi afriških in ameriških, mrgoli zgodb o »bogovih«, ki so se - brez izjeme - spustili z neba na Zemljo. Bogovi so bili vselej vešči premikanja po nebu.

Tudi Sumerci in drugi narodi bližnjega vzhoda so verjeli, da se bogovi lahko dvignejo z Zemlje v nebo in po volji potujejo po nebu. Celo redki ljudje so imeli privilegij, da so lahko potovali v "nebo". To so bili Henok in Elija, Adapa (prototip človeka) ter kasneje Utnapištim, junak Potopa.

Bog Šamaš je bil "vladar ognjenih raket". Kdor je hotel v nebo (kot npr. Gilgameš), je moral pri njem dobiti "shem" ali "MU" in soglasje za pot. Sumerski izraz MU je pomenil "vesoljsko plovilo" ali »ognjena raketa«, pa tudi "ime". Sestavljalci Biblije so uporabili slednjega, saj izraz "raketa" ljudem nekoč ni bil ravno razumljiv.

Dokazov o letalnih napravah pri Sumercih kar mrgoli. Zelo zanimiv je npr. velik kip boginje Ištar (grške Afrodite), ki ima na hrbet pripeto 7-delno napravo za letenje, s čelado in usmerjevalnimi raketami. Čelade z zaščitnimi očali so na glavah kipov bogov nekaj običajnega, prav tako rogovi (antene?). Določene zgradbe ("božja vrata") so bile videti natanko tako kot raketni silosi. Te visoke zgradbe so bile dobro varovane in so morale biti narejene iz posebnih materialov. V njih so hranili shem-e, plovila bogov. Ali menite, da je podobnost cerkvenih zvonikov raketam naključna?

Tudi ljudje so se v mestu Babilon (Babili pomeni "vrata bogov") naučili graditi domove za "shem" (babilonski stolp je bil raketni silos!), ki so bili potrebni za vesoljska potovanja k bogovom. To slednjim ni bilo všeč, zato so problem previsoke ravni znanja preprosto rešili tako, da so znanje razdrobili - strokovnjake so razselili po svetu. Tako so bogovi ljudem v Babilonu "zmešali jezike".

Med najzanimivejšimi najdbami Sumercev je edinstvena, okrogla glinena ploščica (vse druge so pravokotne), najdena med ruševinami Kraljevske knjižnice v Ninivah. Gre za "najzagonetnejši mezopotamski dokument". Ko so ga naposled dešifrirali, so ugotovili, da gre za priročnik za pilote oz. astronavte: plan letenja z Nibiruja do Zemlje, za načrt poti, s pomembnimi podatki in napotki za usmerjanje plovila.

Nibiru - dvanajsti planet

Sumerci pravijo, da so njihovi bogovi Nefili ali Anunnaki, na Zemljo prišli s planeta, imenovanega Nibiru ali Marduk, za katerega trdijo, da je član našega sončnega sistema. Če zanj slišite prvič, je to zato, ker ga današnja znanost ne priznava kot enega izmed planetov Sončnega sistema. Toda Sumerci poudarjajo da ima ta planet velik pomen, saj je igral zelo pomembno vlogo ne le v preteklosti, temveč jo bo igral tudi v prihodnosti. Da so Nibiru imenovali tudi »dvanajsti planet«, je kriv način štetja: šteli so nebesna telesa v našem sončnem sistemu in ne le planetov. Nibiru naj bi bil sicer deseti planet našega sončnega sistema, ki ima s Soncem in Mesecem vred tako 12 članov.

Nibirujeva tirnica okoli Sonca je zelo razpotegnjena, eliptična in na svoji najoddaljenejši točki sega daleč za Pluton, medtem ko je Soncu najbližja tik za asteroidnim pasom (pas planetoidov med tirnicama Marsa in Jupitra). Matični planet Anunnakijev, ki je mnogo starejši od Zemlje, se v naše osončje vrača v enakomernih časovnih razmakih, vsakih 3600 let. Z Zemlje ga praktično ni mogoče videti, dokler se nam dovolj ne približa. Nibiru nam je bil nazadnje najbližje okoli leta 1600 p.n.š., torej ni težko izračunati, da ga bomo relativno hitro zopet videli (in občutili!) Kot si lahko zamislite, lahko velik planet, ki se približa središču sončnega sistema, s svojim gravitacijskim učinkom do dobra zmeša tirnice bližnjih planetov in asteroidov. Prav to se je, kot bomo videli v nadaljevanju, že zgodilo, pa tudi v bodoče predstavlja resno grožnjo našemu planetu. O tej grožnji je bilo v zadnjem času marsikaj slišati. V sumerskih besedilih je rečeno, da bo Nibiru ob naslednjem prihodu (med drugim) spremenil smer vrtenja Zemlje, kar pomeni, da se bo rotacija vmes ustavila. Zabavno, ni kaj!

Planet Nibiru je upodobljen na številnih sumerskih/asirskih/egipčanskih slikah in reliefih. Predstavljen je kot krogla s krili ali (enakostraničen)križ. Križ je obenem tudi znak boga Anu-ja in pomeni glavno božanstvo. Nibiru se imenuje tudi "planet križanja". To spominja na križanje orbit planetov sončnega sistema in na trk s Tiamat (glej v nadaljevanju).

Zaradi zelo razpotegnjene orbite je Nibiru kot veliko nebesno plovilo, s katerega je, ob prehajanju poleg posameznih ozvezdij, možno opazovanje precejšnjega dela vesolja oz. nebesnega dogajanja. Navdušenje za opazovanje neba, skupaj z bogatim astronomskim znanjem, so Nefili prenesli tudi na človeka, se pravi na Sumerce.

Življenjska doba Anunnakijev s planeta Nibiru je v primerjavi z našo prava večnost: en krog okoli Sonca, torej eno njihovo leto, šteje 3600 zemeljskih let (!). V nekaj 10 njihovih letih na Zemlji minejo cela geološka obdobja. Temu primeren je tudi njihov spomin in aktivna doba. Čeprav svoje dolgoživosti niso želeli vcepiti človeku, je Adam kljub temu živel 930 let. Načrte, ki trajajo nekaj deset tisoč let torej ni težko uresničiti enemu posamezniku.

Ko se Nibiru vsakih 3600 let vrne v naše osončje, je preskok z njega na Zemljo razmeroma enostaven podvig. Ni naključje, da je obdobje vladanja posameznega Nefilskega vladarja na Zemlji (v letih) mnogokratnik števila 3.600. To je seveda mnogo predolgo za eno človeško bitje. Zato ni čudno, da so učenjaki te zgodbe in podatke o dolgoživosti sumerskih vladarjev uvrščali med legende.

Astronomska znanost planeta Nibiru (še) ni potrdila. Njegova tirnica je zelo dolga, zato opazovanje, ko je izven našega sončnega sistema, ni preprosto. Tudi planeti izza Saturna, za katerih obstoj vemo, niso bili odkriti vizualno, temveč po matematični poti; njihove orbite so astronomi odkrili zaradi vpliva na do tedaj poznane planete. Tako bodo verjetno odkrili tudi Planet X. Predpostavke za to v moderni astronomiji že obstajajo - čeprav je (še) neviden, ga je moč "začutiti" preko vpliva na orbite poznanih kometov.

Konkretizirani in abstraktni Bog

Sumerska besedila govorijo o »bogovih« in ne o Bogu. Izraz Anunnaki dobesedno pomeni "Tisti, ki so prišli z neba na Zemljo«. Židovski izraz Elohim, ki so ga prevajali kot "Bog", ima pravi pomen "božanstva". Biblija jih imenuje »Anakim«, v poglavju 6. knjige Geneze pa tudi Nefili, kar v hebrejskem jeziku pomeni "vrženi na Zemljo", torej sinovi bogov, poslani na Zemljo. V originalu gre torej za množinsko obliko, ki se nanaša na skupino bitij in ne posameznika.

Toda iz številnih besedil razberemo, da ta bitja z "božjimi" lastnostmi obvladujejo tudi nekateri čisto človeški nagoni in celo hibe; podvrženi so čustvom, medsebojnim sporom in rivalstvu, podlegajo skušnjavam, občujejo s človeškimi ženami... Združujejo torej dve naravi - božansko in človeško. To je tipično za prvotno pojmovanje bogov, ki se je ohranilo tudi v naslednjih civilizacijah - egipčanski, grški...

Biblija je tista, ki je iz "bogov" naredila enega Boga in s prikritjem njegove človeške plati ustvarila vtis o nadnaravni entiteti, ki s človekom nima pravzaprav nič skupnega. A njen motiv je razumljiv: poganski panteizem, ki je vodil k tekmovanju med bogovi, je bilo treba zamenjati s predstavo o enem Bogu, v katerem se združijo vse aspiracije in pričakovanja in povežejo z eno, najvišjo avtoriteto.

Iz sumerskih tekstov izhaja spoznanje, zdaj že več kot uvodoma izražena domneva - da pri bogovih ne gre za neko nadnaravno, imaginarno entiteto, temveč gre za konkretna, fizična bitja, ki so jih takratna ljudstva zaradi njihove tehnološke superiornosti krstila za bogove. Erich Deniken je imel prav. Bogovi so bili astronavti. Žal tega dejstva pred desetletji ni uspel dovolj prepričljivo dokazati.

Ločiti moramo torej med konkretiziranim Bogom oz. bogovi, ki so nas obiskali v preteklosti in - kot bomo videli - vplivali na razvoj človeka in civilizacije - ter tisto abstraktno entiteto, prav tako imenovano Bog ali Stvarnik, ki v sebi skriva našo življenjsko bit, naše pravo duhovno bistvo, "božjega duha", ki ga začutimo, ko se obrnemo navznoter. Poenostavljeno bi lahko rekli, da gre za dve entiteti - za konkretiziranega, fizičnega Boga ter za abstraktnega, duhovnega Boga. Obe entiteti se med seboj bistveno razlikujeta, pa vendar smo ju združili v eno. To je po svoje sicer logično - človek je fizično in duhovno bitje in brez dvoma tudi Nefili. Toda takrat, ko govorimo o Nefilih, moramo vedeti, da gre za konkretna bitja in ne abstraktne entitete z nadnaravnimi lastnostmi.

V Stari zavezi pri omenjanju Boga ne merijo na duhovnega Boga, ki naj bi nas povezal z dušo ali božansko iskro v nas. Gre v prvi vrsti za odnos med tvorcem in stvaritvijo. To se je spremenilo šele z Novo zavezo in nastopom Jezusa. Pozornemu očesu ne more uiti, da se značaja Boga iz Stare in Nove zaveze razlikujeta.