Geneza
Adam in bogovi
Pomena sumerske
civilizacije in njenih dosežkov, ki so temelji celotne današnje zahodne
družbe, ni mogoče zanikati. Če pristanemo na tezo, da se do teh pridobitev, ki
so vzniknile praktično čez noč, niso mogli dokopati sami, je razumljivo, da je
zadaj višja inteligenca njihovih "bogov", ki jih je zamenjal kasnejši
krščanski Bog. Za nas je potemtakem zelo zanimivo izvedeti, kako so ti
bogovi razlagali nastanek našega sveta. Vse to je namreč natanko popisano v
sumerskem epu Enuma Elish.
Kot je razbrati iz epa, je bil
planet Zemlja predmet intervencij Nefilov, ki so v času ledene dobe pred
450.000 leti pognali procese za hitrejši razvoj planeta in vzpostavitev
bivalnih pogojev na Zemlji, pred kakimi 300.000 leti pa tudi pospešili razvoj
človečnjaka, da je čez noč postal razumen Homo Sapiens.
Leta 1772 je astronom Bode empirično
ugotovil zakonitosti orbit planetov. Empirične meritve so njegovo teorijo
potrdile. A ne brez izjeme: med Marsom in Jupitrom bi se
moral nahajati še en planet (tega znanost do danes še ni
potrdila, a na njegovi orbiti so astronomi precej pozno odkrili mali
asteroid Ceres in zatem še cca
3000 manjših asteroidov.) in še eden za Saturnom (Uran so odkrili šele l. 1781, leta 1864
pa Neptun). Znanost ne zna razložiti te
anomalije.
V sumerski kozmologiji te
"napake" ni, saj naj bi se, še preden je bila ustvarjena
Zemlja, med Marsom in Jupitrom nahajal planet Tiamat (sicer
imenovan tudi Maldek ali Marduk), ki je bil planet, v celoti prekrit z
vodo. Voda je, kot vemo, bistven pogoj za razvoj
življenja. Tiamat je ženski element (tudi ime je žensko),
element vode in življenja. Planet, iz
katerega je nastala Zemlja (glej v nadaljevanju), je bil ob razvoju našega
osončja, ob trku z velikim nebesnim telesom uničen, njegove vode pa so obdarile
številne planete in asteroide, zato - prav po zaslugi Tiamat - voda nikakor ni redek pojav v našem osončju.
Astronomska znanost
še ni korigirala nekaterih teorij, ki so se izkazale v nasprotju s kasneje
ugotovljenimi dejstvi, ki so plod raziskovanja vesolja z umetnimi
sateliti. Ne zna pojasniti nekaterih "eksotičnosti" v našem
sončnem sistemu, retrogradnega gibanja ali nagnjenosti
nekaterih nebesnih teles, nastanka Meseca...
Vzemimo primer orbite Plutona -
njena ekscentričnost (17 stopinj) je tolikšna, da ima obliko elipse. Pluton je
tako edini planet, ki prehaja skozi orbito nekega drugega planeta,
Neptuna. Problem je tudi z Mesecem;
kot je ugotovljeno, je struktura kamnin Meseca bistveno drugačna od strukture
Zemlje, zato teorija o skupnem izvoru ne pije
vode. A druge razlage še ni. Mesec je utrpel številne trke, a
ne vemo, s kom in od kdaj.
Sumerci so bili sposobni na vsa ta vprašanja odgovoriti s
prepričljivimi odgovori. Čeprav niso poznali astronomskih teleskopov in
instrumentov. A njihovo znanje ni zraslo na njihovem zeljniku.
Skozi sumerska očala
Koga ne zanima, kako je nastal svet - planet, na
katerem živimo? Biblija o tem marsikaj pove, a Sumerci so vedeli o tem povedati mnogo več. V nasprotju s
svetopisemsko Genezo zgodbe ne pričenjajo s stvarjenjem Zemlje temveč
razložijo, kako je nastajal celoten naš sončni sistem.
Danes obstaja gora literature, ki primerja mezopotamske tekste z biblijskimi zgodbami.
Če je v bibliji kopica nejasnosti (številne so posledica neustreznih prevodov),
je teh v sumerskih tekstih mnogo manj. Razlage so tu presenetljivo natančne in
se spuščajo celo v takšne podrobnosti kot so čustva posameznih akterjev.
Sumersko/babilonsko božanstvo svojega posla Stvarjenja ni končalo v šestih dneh,
pač pa je popisano na šestih
glinenih ploščah imenovanih Enuma
Elish. Popisana razlaga nastanka sveta (našega planeta) je z logičnega
stališča trdna, v podrobnostih izdelana in prepričljiva in navaja detajle, ki
jih znanost odkriva, nekatere pa potrjuje, šele v zadnjem času.
Sumerci so nebesna telesa
obravnavali kot živa bitja. Takšna obravnava nam tudi danes ni več
tuja, saj je jasno, da se za takšno kompleksno stvaritvijo kot je planet (mnogo
kompleksnejšo kot človek), skrivajo duhovne ravni, ki jih še zdaleč ne poznamo
in ne razumemo. Temelji vsega, kar obstaja, so duhovne in ne materialne
narave. Materialna raven je
najgostejša raven manifestacije duhovnega, duhovno pa ima na materialno
nesporen vpliv.
Če gledamo na nebesna telesa kot na bitja z določenimi
lastnostmi, tedaj fizikalni vplivi
postanejo odslikava čustvenih odnosov med posameznimi udeleženci. Takšen
pogled prinese pestrost in globino, ki je tuja opazovalcem, ki razumejo samo
medsebojno delovanje fizikalnih sil in geometrijskih razmerij. Seveda pa gre
morda včasih tudi za kako pretiravanje, ki sodi v domeno človeške domišljije.
Nastanek sveta
Da bi lahko razumeli
nastanek Zemlje, moramo stopiti še korak nazaj. Mezopotamska zgodba nas vodi na
sam začetek časa.
Sprva sta obstajala
mati in oče, Sonce (AP.SU
- "ta, ki obstaja od začetka") in mati Tiamat ("tvorec
življenja"), ki sta rodila ostale planete. Sonce je spremljal še Merkur (MUM.MU - "tisti, ki je
rojen"), njegov glasnik. Tej trojici sta se najprej pridružila Mars in Venera (bogova Lahmu (Mars)in
Lahamu), nato Saturn in Jupiter (bogova AN.SHAR in
KI.SHAR) in naposled še tretji par, Uran in Neptun.
Nazadnje se je vsem pridružil še Pluton (GAGA),
ki je bil povezan s Saturnom. O Zemlji in Mesecu takrat ni bilo ne duha ne
sluha.
Nastala "mlada
družina" se je ves čas "prepirala", orbite novih planetov so
bile nestabilne, prišlo je do medsebojnega ogrožanja. V zgodbo se je nato vključil prišlek, zunanji planet Marduk (ali Nibiru, ki so ga je bliže k Soncu pritegnili
Neptun in nato še Jupiter in Saturn. Soočen z močnimi gravitacijskimi vplivi je
Marduk ob tem rodil 4 svoje satelite in zatem še 3. Njegova orbita se je
usmerila naravnost proti Tiamat.
Močna gravitacija je najprej iz Tiamat iztrgala materijo, ki se je oblikovala v
11 Tiamatinih satelitov, med katerimi je bil najmočnejši satelit Kingu. V naslednji fazi je prišlo
do obračuna med Tiamat in
Mardukom. Sprva so trčili s Tiamat Mardukovi sateliti in povzročili
hude rane na njej. A boj se je zaključil šele ob drugem prihodu Marduka (peto
dejanje bitke) v bližino Sonca, ko se je zaletel v Tiamat in jo razklal na dva dela. Eden od teh delov
je postal planet Zemlja, ki je bil
vržen v novo orbito, drugega pa je Marduk ob naslednjem obhodu razbil na
kose in ustvaril pas asteroidov. Tiamatin nekdanji glavni satelit, Kingu, je postal Zemljin satelit Mesec,
ostali sateliti pa so se razpršili in postali kometi.
Zemeljska skorja je spričo močnega trka utrpela različno hude poškodbe in je
posledično, v področju Tihega
oceana (mesto preloma Tiamat), bistveno mlajša kot drugod; veliko
razliko v starosti kontinentalne in oceanske skorje geološke raziskave
potrjujejo.
Znanost sumerske zgodbe o genezi ne priznava. Prav tako je nekaj avtorjev, ki
trdijo, da so Sitchinove trditve o planetu Nibiru na trhlih nogah. A za zdaj
znanost teorije, ki bi ustrezneje pojasnjevala kopico kozmičnih neznank, ne
more predstaviti.
Stvarjenje skozi navedke biblije
Sončni sistem
Kako si razlagati biblijske stihe z današnjim razumevanjem
tehničnih možnosti?
Kreacijo, kot jo
prikazuje biblija, naj bi po sumerskih navedbah izvedli nezemljani (Nefili) s planeta Nibiru. V njej
ni nič mističnega temveč jo je moč razložiti povsem razumsko, s posegi, ki tudi
za današnjo raven tehnološkega razvoja niso nemogoči.
Zemlja je bila potem, ko je dobila končno obliko, žareča krogla aktivnih vulkanov. Nebo nad njo so
napolnjevali para in oblaki. Ko se je skozi tisočletja temperatura spuščala, so
se para in megle pretvarjale v vodo in na površini planeta ustvarjale morja.
Zatem je nastopil cikel faz ohlajanja in segrevanja, ledenih in toplih dob.
Naposled je bila, po eni od ledenih dob, primerna za
posege, s katerimi je bilo možno razvoj bistveno pospešiti.
Danes znanost ve, kako bi bilo na določenem planetu, ki bi se
izkazal za življenju primernega, moč pospešiti razvoj in ga preoblikovati tako,
da bi se bivanjski parametri približali tistim na Zemlji.
Začetni korak je seveda pozorno opazovanje dogajanja na planetu;
tu se najbolj izkažejo umetni sateliti. Potem pa je mogoče z določenimi
posegi sprožiti procese, ki omogočijo preoblikovanje
površja, izboljšanje ozračja, ureditev vodotokov
itd. Bistven vpliv ima naselitev življenja -
sprva zagotovitev rastlinja in planktona, ki zagotovi povečanje koncentracije
kisika in številne druge učinke. Sledi naselitev posameznih vrst zahtevnejšega
življenja v morju in zatem tudi na kopnem. Modri načrtovalci pri tem preudarno črpajo iz "kozmične semenske
banke"; uporabijo primerne rastline in živali iz drugih
svetov, ki lahko uspevajo tudi v novem okolju. S tem se preskoči cele
evolucijske faze in zagotovi veliko večjo pestrost flore in favne.
Kot je razbrati iz sumerskih zapisov je življenje na Zemlji
vzklilo iz življenja na Dvanajstem planetu; zato se je tudi evolucija na Zemlji morala odvijati podobno kot tam. Brez
dvoma je prihajalo do mutacij, variacij, pospešenja ali upočasnitev, ki so bile
posledica različnih lokalnih pogojev. Toda ista genetska
koda, ista "kemija življenja" ki jo najdemo v
vseh rastlinah in živalih na Zemlji, je morala voditi razvoj oblik življenja na
Zemlji v isti smeri kot na Dvanajstem planetu.
Podvig, ki so se ga na Zemlji lotili Nefili, je trajal
tisočletja. Biblija navaja, da se je proces odvil v šestih dneh, kar seveda ne
more biti res. Očitno gre za neustrezen prevod - vsak »dan stvarjenja« je predstavljal »dobo« (geološko obdobje), ki je
dejansko lahko trajala več deset tisoč let.
Biblija (hebrejski tekst) prvo knjigo, Genezo, prične s stavkom:
»V začetku je Elohim ustvaril nebo in zemljo.
In zemlja je bila pusta in prazna, in tema je bila nad breznom, in duh Elohima
je plaval nad vodami.« Elohim, kot
razlaga Sitchin, v hebrejščini pomeni »tisti, ki so prišli na Zemljo«
- torej množica »bogov«. Izraza »nebo in zemlja« se nanašata na nebo in kopno
na planetu, ki ga Biblija privzame kot že obstoječega.
»Duh Elohima, ki je
plaval nad vodami«, so bili sateliti Nefilov, s
katerimi so opazovali dogajanje.
»Svetloba je bila
dobra« - pomeni, da žarčenja ni bilo preveč. Ko je debel sloj oblakov
izginil, se je pokazalo jasno nebo in je bilo moč govoriti o pravem dnevu in noči. Stvarjenje kopnega je bilo
posledica podmorskih eksplozij, ki so dvignile morsko
dno, na novo ustvarjenem kopnem pa so nato gospodarili naravni
procesi in tako so nastale gore in doline. Svoj oblikovalski delež so
prinesli še ledeniki in veliki vodotoki.
»Zemlja poženi travo in zelenjavo, ki rodi
seme...« se nanaša na prvo sejanje in sajenje (prinesenega)
rastlinja, kar je na planetu ustvarilo prvo rastlinsko življenje in planet
ozelenilo, obenem pa močno povečalo količino kisika v atmosferi. Verjetno je
bilo pred tem potrebno opraviti udomačitev bakterij in
mikroorganizmov na planetu.
Vsi ti procesi so seveda tekli silno počasi, a Nefilom tisoč let ne pomeni kaj dosti.
Stvarjenje skozi oči Nefilov
Biblijski stih "v začetku je bila beseda" lahko razumemo kot ukaz Anuja, da se prične s kultiviranjem Zemlje.
Glavni bog Anu je ostal na nebu in spremljal dogajanje.
Babilonska verzija
Epa o stvarjenju pojasnjuje, da se je vrhovni
bog Anu odločil, da bo na planet
poslal svoja sinova. Po sumerskem izročilu je za vladarja planeta Zemlja
določil svojega sina Enlila, drugi
sin, bog EA oz. En-Ki pa je
dobil oblast nad globinami/vodami. Poleg bogov Enlila in En-Kija je važno vlogo
v celotni zgodbi odigrala tudi boginja Ninhursag/Ninti. Navzlic njihovemu
božanskem značaju so v epu obravnavani kot fizične osebe.
Zemlja ni bila predvidena kot kratkotrajna baza za raziskovanje
temveč naj bi postala stalen "dom daleč od doma".
Podvig naj bi se pričel pred kakimi
450.000 leti, ob koncu ledene dobe, ko je bila približno
tretjina zemeljske površine še pod ledom. Tehnologija Nefilov je že takrat
omogočala vesoljska potovanja, preoblikovanje planetov, genski inženiring...
En-Ki je na območju sedanje Mezopotamije, pod goro Ararat in med
rekama Evfrat in Tigris, kjer so tudi nahajališča nafte (energetski viri), s 50
sodelavci postavil prvi tabor, ki ga je imenoval E.R.I.D.U , kar pomeni "Dom v daljavi". Ime se je prijelo celotnega planeta in se sčasoma spremenilo v
Erde, Earth, Erthe. Kadar svoj
planet tako imenujemo, nevede obujamo spomin na to prvo naselje na Zemlji.
Drugo ime za Zemljo, ki so ga Sumerci uporabljali, je bilo
"KI". Ime EN.KI je pomenilo
"gospodar Zemlje". Ki (Zemlja) se je skozi tisočletja spremenil v GI
ali GE in to naj bi bil izvor kasnejše grškega imena Gea.
Prva skrb
kolonizatorjev so bili: plitva jezera in vodna močvirja, čiščenje malih
rek in dejanja, ki naj bi omogočila plovnost, izsuševanje, čisto, pitno vodo in
namakanje.
En-Ki in
njegova prva skupina Nefilov je opravila težko pionirsko delo pri pripravi
osnovnih pogojev za bivanje na planetu in ureditev razmer do te mere, da je
bilo možno normalno življenje. Potem pa je, po osmih Sharih ali 28.800 letih (1 sar je 3600 let), prišel na sceno
pravi nosilec misije na Zemlji - Enlil, ki je
sestopil na Zemljo takoj, ko je En-Ki je zanj zgradil posebno naselje ali bazo z imenom Larsa. To je bil začetek nove faze, v kateri je bilo na Zemljo prepeljano večje število sodelavcev, orodja in opreme in
vračanje zemeljskih bogastev na Nibiru.
Druga faza je pomenila uresničitev
pomembne naloge: pridobitev zlata, ki so ga Nefili
potrebovali za reševanje ogrožene atmosfere matičnega planeta. Zato so v
predelih današnje Afrike odprli rudnike, v katerih so njihovi rojaki kopali
zlato rudo. Zato je bilo njihovo število potrebno povečati.
Enlil je imel veliko dela. Postavil je mesto Nippur,
"kontrolno središče Misije in komunikacijski center", ki so ga
branili s strašnim orožjem. Nippur je bil kraj, kjer so se
izgovarjale »besede« (kaj bi to bilo drugega kot ukazi,
zapovedi): ko je "Enlil tako
zapovedal, se je proti nebu vzpelo tisto, kar sije - kot »nebeška raketa«.
Mesto, kjer so se bogovi dvigovali v nebo, je bil Sippar ("Cape Kennedy" Nefilov), pod poveljstvom
Poglavarja orlov, Šamaša.
V celoti je bilo pred vesoljnim Potopom v Mezopotamiji
zgrajeno sedem mest Nefilov.
Razporeditev mest in objektov in njihova umestitev v konfiguracijo terena z
goro Ararat in rekama Evfrat in Tigris je bila takšna, da se je bilo pilotom in
astronavtom zelo preprosto orientirati.
Oprema za
komuniciranje je bila prenosljiva, v velikih kovčkih, ki so imeli
vgrajen vir energije. Ena takšnih naprav je bila kasneje tudi "Skrinja zaveze". Poleg tega so uporabljali
tudi visoke antenske stolpe, ki jih je
videti na marsikateri sumerski sliki.
V nižini Mezopotamije je bilo potrebno postaviti umetne platforme, na katerih je bilo moč
namestiti opremo, povezano z vesoljem.
Teksti in slikovni prikazi kažejo, da se je njihova velikost gibala od majhnih
poljskih kolib do kasnejših stopničastih piramidastih zgradb,
na katere se je bilo moč povzpeti po stopnicah do gornje ploščadi. Na vrhnji
ploščadi takšne zgradbe, ki je bila orientirana natančno po straneh neba, je
bilo zgrajeno bivališče za boga ter prostor, kjer sta bila nameščena
njegova "ptica" in "orožje".
Danes bi rekli - idealne ploščadi za helikopterje!
Od prvega obiska Nefilov na Zemlju do Potopa je minilo 120 Sharov ali 432.000 let, v katerih se je na Zemlji
zamenjalo deset vladarjev, kot poroča Berossus.
Nipur
O delavcu in služabniku
Eden pomembnih
motivov Nefilov za prihod na Zemljo je bilo zlato in
njemu sorodne redke kovine, npr. platina (s temi kovinami je južna Afrika
bogata), pa tudi radioaktivna ruda, kot npr. uran ali kobalt. Arheologi in
antropologi so v južni Afriki našli dokaze, da se je rudarska tehnologija
uporabljala že cca 100.000 let pr.n.št. Kmalu po vzpostavitvi naselij na Zemlji
je število Anunnakijev naraslo na 600 - nekaj sto jih je dobilo nehvaležno
rudarsko nalogo.
Delo v rudnikih zlata, ki so ga opravljali Anunnakiji (ti so
"nižja kasta" Nefilov), je bilo težko in naporno. Dolgo časa, 40 Sharov, so ti prenašali napore in muke rudarjenja, potem pa je prišlo
do upora. Ko so razmišljali o rešitvi problema, so se domislili
silno praktične rešitve: kaj ko bi ustvarili pomočnika, služabnika, ki bi
prevzel vsa naporna dela in strežbo svojim gospodarjem? Bogovi so enoglasno podprli idejo o pripravi novega
"delavca". Tako je nastal načrt za stvaritev
Adama.
Status in namen tega bitja nazorno kaže naziv, ki so mu ga
dodelili Sumerci in Akadžani: bil je lulu amelu
("primitivni delavec"), avilum ("težak"),
torej sluga bogov. Te so v davnih
časih nazivali z izrazi: Gospod, Kralj, Vladar, Gospodar. Odnos med bogovi in
služabniki je bil jasno izražen. Stari biblijski človek ni
"častil" svojega boga; on je zanj delal.
V tistem obdobju zemeljske zgodovine je obstajal človečnjak, hominid (Homo), kot proizvod
evolucije, a ta je bil premalo primeren in ne dovolj
inteligenten za namene gospodarjev. Potrebovali so močnega, inteligentnega in
ubogljivega delavca z dovolj domišljije in razumevanja, ki bi bil vešč orodij,
ki bi mu bila zaupana. Za takšen razvoj v skladu z evolucijskim drevesom bi
Homo potreboval še kak milijon let. Postopek udomačevanja, vzgajanja in
selekcije bi terjal preveč časa, Nefili pa so ga potrebovali takoj.
Razvoj človečnjaka
od Homo Erectusa (pokončni človek) do Homo Sapiensa (razumni človek) je bil tako
bliskovit, da ga evolucija ne more pojasniti (gledano
v kategoriji milijonov let, potrebnih za takšen proces). Tudi dokazov o zgodnejših stopnjah razvoja, ki bi odražale
postopno spremembo od Homo Erectusa, niso našli.
Drastična razlika med hominidom rodu Homo in Homo Sapiensom vodi
v razmislek, da je slednji proizvod nekega nepričakovanega, revolucionarnega
dogodka. Nepojasnjeno se je pojavil pred kakimi 300.000 leti,
kak milijon let prezgodaj.
Nefili, ki so
prišli na Zemljo, da bi osnovali kolonije, so ustvarili posebno obliko suženjstva:
ne s sužnji, ki bi jih pripeljali z drugega sveta ali kontinenta, temveč s "primitivnim delavcem", ki so ga sami oblikovali.
Upor Anunnakijev je pripeljal do "stvarjenja" človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar