UVOD
Pred
približno 445.000 leti so astronavti, v iskanju zlata, z drugega planeta prišli
na Zemljo.
Na
enega od zemeljskih področij so se spustili na kopno in ustanovili Eridu, "Dom
daleč stran". Sčasoma se je začetno naselje razširilo v polnopravno misijo
Earth - Center za nadzor misij,
vesoljske ladje, rudarske operacije in celo postajo na Marsu.
Zaradi
pomanjkanja delovne sile so astronavti uporabljali gensko inženirstvo za izboljšanje
primitivnih delavcev - Homo sapiens. Potop, ki je katastrofalno preplavil
Zemljo, je zahteval nov začetek; astronavti so postali (sami sebe namenoma
proglasili) bogovi, ki so civilizacijo človeštva, učili čaščenja.
Potem,
pred približno šest tisoč leti, je bilo vse, kar je bilo doseženo, razdrto v
jedrski nesreči, ki so jo povzročili obiskovalci Zemlje v času njihovih lastnih
tekmovanj in vojn.
Kaj se
je dogajalo na Zemlji in še posebej dogodke od zgodovine človeške zgodovine, je
prevajalec in velik poznavalec starodavnih jezikov, Zecharia Sitchin v svoji
seriji "The Earth Chronicles" izkopal iz Biblije, glinenih plošč,
starodavnih mitov in arheoloških odkritij. Tudi tisto, kar je bilo pred dogodki
na Zemlji - kaj se je zgodilo na astronavtom lastnem planetu Nibiru, kaj je
povzročilo vesoljska potovanja, potrebo po zlatu, ustvarjanje človeka.
Kakšna
čustva, rivalstva, prepričanja, morala (ali pomanjkanje le-te) so motivirali
glavne akterje v nebesnih in vesoljskih sagah? Kakšna so bila razmerja, ki so
povzročila nastanek napetosti na Nibiru in na Zemlji, kakšne napetosti so
nastale med starimi in mladimi, med tistimi, ki so prišli z Nibira in tistih,
rojenih na Zemlji? In v kolikšni meri je bilo to, kar se je zgodilo z Destiny -
usodo, katere zapis o preteklih dogodkih ima ključ do prihodnosti?
Ali ne
bi bil primeren eden od zaključkov, očividcev in tistega, ki bi lahko
razlikoval med vero in usodo, da bi zapuščino zapisal, kako in kje in kdaj in
zakaj – od začetka do konca?
Ravno
to je tisto, kar so nekateri storili; in prvi med njimi je bil vodja, ki je
poveljeval prvi skupini astronavtov!
Znanstveniki
in teologi priznavajo, da so biblične zgodbe o Stvarniku, Adamu in Evi,
Edenskem vrtu, Vesoljnem potopu, Babilonskem stolpu, temeljile na besedilih, napisanih
v tisočletjih prej v Mezopotamiji. Še posebej Sumercev. In v zameno so jasno
izjavili, da so pridobili svoje znanje o preteklih dogodkih - mnogo o času pred
civilizacijami, še pred človeštvom - iz pisanj Anunnakijev ("Tisti, ki so
prišli iz nebes na Zemljo") - "bogovi" antike.
Zaradi
stoletja in pol arheoloških odkritij v ruševinah starodavnih civilizacij,
zlasti na Bližnjem vzhodu, je bilo najdenih veliko takšnih zgodnjih besedil
(več kot 500.000 glinastih tablic samo pri Sumercih). Najdbe so razkrile tudi
obseg manjkajočih besedil - tako imenovane izgubljene knjige - ki so omenjene v
odkritih besedilih ali pa izhajajo iz takšnih besedil ali pa je znano, da so
obstajali, ker so bili katalogizirani v kraljevskih ali tempeljskih knjižnicah.
Včasih
so bile "skrivnosti bogov" delno razkrite v epskih zgodbah, kot je Ep
o Gilgamešu, ki razkrivajo razprave med bogovi, ki so privedle do odločitve, da
naj ljudje izginejo v Vesoljnem potopu. Ali pa v besedilu z naslovom Atra
Hasis, ki je opisal uporne Anunnakije, ki so se trudili v rudnikih zlata, in so
pripeljali do nastanka primitivnih delavcev-Zemljanov. Od časa do časa so vodje
astronavtov sami ustvarjali zapiske: včasih so narekovali besedilo izbranemu
pisarju, kot je besedilo Erra Epos, v katerem je eden od dveh bogov, ki so
povzročili jedrsko nesrečo, skušal prenesti krivdo na nasprotnike. Drugje spet
je Bog svojeročno zapisoval, kot je to v primeru knjige Skrivnosti Thoth-a
(egiptovskega boga znanja), ko je bil zaprt v podzemni komori (od strani drugih
bogov).
Ko je
Bog Yahweh, po Bibliji, podelil zapovedi svojemu izbranemu ljudstvu, je najprej
s svojo roko napisal dve kamniti tablici, ki jih je dal Mojzesu na gori Sinaj.
Ko je Mojzes izpustil in zlomil na tleh prvi set tablic v odgovor na žrtvovanje
zlatega teleta, je nadomestni set napisal Mojzes na tablicah, na obeh straneh,
ko je ostal na gori štirideset dni in štirideset noči in po nareku zapisoval
besede boga Yahweja.
Če ne
bi bilo zgodbe, ki je bila zabeležena na papirusu iz časa egiptovskega kralja
Khufuja (Cheops) v "Knjigi o Tothove skrivnosti", bi obstoj te knjige
ostal neznan. Če ne bi bilo bibličnih pripovedi v Exodusu in v drugi verziji,
nikoli ne bi poznali božanskih tablic in njihove vsebine; vse bi ostalo
zagonetni del »izgubljenih knjig«, katerih
obstoj ne bi nikoli prišel na svetlo. Nič manj boleče je dejstvo, da v
nekaterih primerih vemo, da so nekatera besedila obstajala, vendar smo v temi
glede njihove vsebine. Tak je primer v zvezi z knjigo "Yahwehjeve
vojne" in "Book of Dasher ("Knjiga Pravičnosti"), ki sta
posebej omenjeni v Svetem pismu. V vsaj dveh primerih je mogoče sklepati o
obstoju starih knjig - zgodnjih besedil, ki so znana bibličnemu pripovedniku.
Poglavje pet v Genezi se začne z izjavo: "To je knjiga "Toledota
Adamovega", izraz Toledot pa se običajno prevede kot
"generacije", toda natančneje pomeni "zgodovinski ali genealoški
zapis". Drugi primer je v poglavju šest v Genezi, kjer se dogodki v zvezi
z Noahom in Potopom začnejo z besedami: "To so Toledotovi Noeti."
Dejansko so delne različice knjige, ki je postala znana kot knjiga o Adamu in
Evi, preživela že tisočletja na armenskem, slovanskem, sirskem in etiopskem
jeziku; in knjiga Enoch (ena od tako imenovanih Apokrifnih knjig, ki niso bile
vključene v kanonizirano Biblijo) vsebuje segmente, ki jih uradni zgodovinarji
štejejo za odlomke iz mnogo starejše Noetove knjige. Knjigo o Enohu bom
prevedel in obdelal v svojem naslednjem delu.
Navedeni
primer obsega število izgubljenih knjig je v znamenju slavne Aleksandrijske knjižnice
v Egiptu. Ustanovitelj, general Ptolemije, je po smrti Aleksandra v 323
pr.n.št. povedal, da je knjižnica imela več kot pol milijona knjig, napisanih
na različnih materialih (glina, kamen, papirus, pergament). Ta velika
knjižnica, kjer so se učenci zbirali, da bi preučevali zbrano znanje, je bila
požgana in uničena v vojnah, ki so se dogajale vse od leta 48 pr.n.št. (pred
našim štetjem=, do arabskega osvajanja 642 A.D.. (našega štetja). Kar je ostalo od njenih zakladov, je prevod
prvih petih knjig hebrejske Biblije v grščino, in fragmenti, ki jih hranijo v
spisih nekaterih njenih študentov, ki so prebivali v knjižnici.
Samo
tako izvemo, da je drugi kralj Ptolomej naročil okoli leta 270 pr.n.št.,
egiptovskega duhovnika, ki so ga Grki poznali kot Manetha, da bi zbral
zgodovino in prazgodovino Egipta. Sprva je Manetho zapisal, da so tam vladali
samo bogovi, nato polbogovi in končno okoli 3100 pr.n.št., se prično začetki
faraonskih dinastij. Božja kraljevina, kot je zapisal, se je začela deset tisoč
let pred Potopom in se je nadaljevala še tisoče let, slednje obdobje pa je bilo
priča bitk in vojn med Bogovi.
V
Azijskih pokrajinah Aleksandrije, kjer je vladanje prešlo v roke generala
Seleucosa in njegovih naslednikov, je podobno prizadevanje, da se grškim
učiteljem zagotovi evidenca preteklih dogodkov. Svečenik babilonskega boga
Marduka, Berossus, z dostopom do knjižnic glinenih tablic, katerih jedro je
bila knjižnica Harrana (zdaj v jugovzhodni Turčiji), je zapisal v treh zvezkih
zgodovino bogov in človeka, ki se je začela 432.000 let pred Potopom, ko so
bogovi prišli na Zemljo z nebes. Po navedbah imen in vladanja prvih desetih
poveljnikov, je Berossus poročal, da je prvi voditelj, oblečen kot riba, prišel
iz morja. Bil je tisti, ki je dal človeku civilizacijo; in njegovo ime, (v
grščini), je bil Cannes.
V
mnogih podrobnostih so tako duhovniki prikazali nebeške bogove, ki so prišli na
Zemljo, in o času, ko so na Zemlji vladali samo bogovi in o katastrofalnem
Potopu. V posameznih delih, ki so ostali (v drugih sodobnih zapisih) iz treh
zvezkov, je Berossus izrecno poročal o obstoju zapisov pred tablicami, ki so
bili skriti in dani v varovanje v starodavno mesto Sippar, enega od prvotnih
mest, ki so jih postavili starodavni bogovi.
Čeprav
je bil Sippar, kakor tudi druga predpotopna mesta bogov, preplavljen in
izbrisan v Potopu, so se v analih asirskega kralja Ashurbanipala (668-633
Pr.n.št.) pojavili spisi izpred Vesoljnega potopa. Ko so arheologi v sredini
devetnajstega stoletja odkrili starodavno asirsko prestolnico Nineveh, do tedaj
znanega le iz stare zaveze, so v ruševinah palače odkrili knjižnico z ostanki
približno 25.000 popisanih glinastih ploščic. Uspešen zbiralec "starih
besedil", Ashurbanipal se je pohvalil v svojih analih: "Bog pismoukov
mi je dal dar poznavanja njegove umetnosti, začel sem s skrivnostmi pisanja,
lahko celo preberem zapletene ploščice v Sumerščini, razumem zagonetne besede v
kamenskih rezbarijah iz dni pred Potopom. "
Zdaj
je znano, da je sumerska civilizacija zacvetela tam, kjer je zdaj Irak, skoraj
tisočletje pred začetkom faraonske dobe v Egiptu, ki ji bo kasneje sledila
civilizacija doline Inda na Indijski podcelini. Zdaj je znano tudi, da so
Sumerci prvi zapisali zgodbe na tablicah o bogovih in vseh ljudeh, vključno s
Hebrejci, in pridobili dele o Stvarjenju, o
Adamu in Evi, o Ka-inu in Abaelu, Vesoljnem potopu, Babilonskem stolpu,
o vojnah in ljubeznih bogov, kar se odraža v spisih Grkov, Hittitov, Kanaancev,
Perzijcev in Indoevropejcev. Kot vsi ti stari spisi potrjujejo, so bili njihovi
viri še starejša besedila - nekatera so že najdena, nekatera čakajo morda kje v
kakšnih muzejskih skladiščih tablic na prevod, mnoga so bila morda že
izgubljena ali celo zaradi neznanja ali vojn uničena.
Obseg
takšnih zgodnjih spisov je neverjeten; ne na tisoče, vendar so v ruševinah
starodavnega Bližnjega vzhoda odkrili več deset tisoč glinastih tablic. Mnoge
obravnavajo ali beležijo vidike vsakdanjega življenja, kot so trgovina ali
delavske plače ali pogodbe. Drugi, najdeni predvsem v knjižnicah palač, so
Royal Annals; še drugi, ki so jih odkrili v ruševinah tempeljskih knjižnic ali
šol, predstavljajo skupino kanoniziranih besedil, skrivnostno literaturo,
zapisano v sumerskem jeziku in nato prevedeni v akadijski (prvi semitski jezik)
in nato v druge antične jezike . In tudi v teh zgodnjih zapisih, ki se vračajo
skoraj šest tisoč let nazaj, se sklicujejo na izgubljene "knjige"
(besedila, napisana na kamnitih tablicah).
Med
neverjetnimi posrečenimi izrazi v celoti ne kažejo čudežnih najdb v ruševinah
starodavnih mest. In njihove knjižnice so polne glinastih ploščic, popisanih s
podatki o desetih Predpotopnih vladarjih in njihovem celotnem vladanju 432.000
let, ki jih je omenjal tudi Berossus. Poznani so kot Sumerski kraljevi seznami
(in prikazani v muzeju Ashmolean, Oxford, Anglija). Njihova različica ne pusti
nobenega dvoma, da so njihovi sumerski prevajalci imeli dostop do nekega
starejšega običajnega ali kanoniziranega besedilnega gradiva. V povezavi z
drugimi enakimi zgodnjimi besedili, odkritimi v različnih ohranitvenih
razmerah, močno nakazujejo, da mora biti prvotni zapisovalec Prihoda, pa tudi
predhodnih dogodkov in zagotovo naslednjih dogodkov, eden izmed tistih vodij,
ključni udeleženec, očividec.
Tisti,
ki je bil očividec vseh teh dogodkov, ki je bil ključni udeleženec v njih, je
bil vodja, ki se je spustil (je prišel) s prvo skupino astronavtov. V tem času
je bil njegov epithet (naziv) - ime E.A., "On, ki je dom je voda".
Vendar je bil razočaran, da je dobil poveljstvo v misiji Zemlje, dano njegov
polbrat in tekmec EN.LIL ("Lord of Command"). Doživel je ponižanje,
da mu je dan le naslov EN.KI, "Lord of Earth " Nepomembno mesto med bogovi in njihovega vesoljskega
prostora v E.DIN ("Eden"), Nadziral je zlatokope v AB.ZU (jugovzhodna
Afrika). Ea / En-Ki je bil odličen
znanstvenik, in je naletel na homoide, ki so naseljevali te dele. In takrat, ko
so se Anunnakiji mučili v rudnikih zlata, je rekel: "Nič več!" On je
spoznal, da je mogoče pridobiti prepotrebno delovno silo s preskakovanjem evolucije
z genskim inženiringom. In tako je prišel Adam (dobesedno, "On od
Zemlje", Earthling). Kot hibrid, se Adam ni mogel razmnoževati; dogodki,
ki so v biblični zgodbi o Adamu in Evi v Edenskem vrtu, beležijo drugo gensko
manipulacijo En-Kija, ki je dodal dodatne kromosomske gene, potrebne za spolno
razmnoževanje. In ko se je človeštvo, pričelo nenadzorovano širiti, in je
pobegnilo nadzoru je bil En-Ki tisti, ki je nasprotoval načrtu svojega polbrata
Enlila, da bi neukrotljivo človeštvo pogubil v Potopu. Dogodke, katerih junak
je bil Noah v Bibliji ali Ziusudra najdemo v izvirnem sumerskem besedilu.
Prvorojeni
sin Anuja, Nibirujevega vladarja, Ea / En-Ki je bil dobro seznanjen z njegovo
preteklostjo (planeta Nibiru) in njegovimi prebivalci. Znanstvenik, ki je
postal znan, je zapustil najpomembnejše vidike naprednega poznavanja
Anunnakijev, zlasti svojima sinovima Marduku in Ningishziddu (ki sta bila kot
egiptovska bogova tam poznana kot Ra in Thoth). Toda on je bil prav tako
koristen, da je človeštvu delil nekatere vidike takšnega naprednega znanja,
tako da je izbrane posameznike poučeval o "skrivnosti bogov". V vsaj
dveh primerih so take pobude zapisane (kot jim je bilo naročeno, da delajo) ta
božanska učenja kot dediščina človeku. Zdi se, da je eden, po imenu Adapa in
verjetno sin En-Kija in človeške mame, napisal knjigo z naslovom »Pisanja v
zvezi z časom«, ki je bila ena od prvih izgubljenih knjig. Drugi, imenovani
Enmeduranki, je bil po vsej verjetnosti prototip bibličnega Enocha, tisti, ki
je bil vzet v nebesa, potem ko je svojim sinovoma zaupal knjigo božanskih
skrivnosti in katere različica je verjetno preživela v izločeni knjigi o
Enochu.
(Endubar = Hebrejsko Enoch je bil Ka-inov sin, torej
tudi Adamov vnuk, Metuzalemov oče in Noetov ded. Kristjanom
se zdi Enochova knjiga celo izrazito blasfemična, kar je najverjetneje
pogojevalo, da je bila umaknjena iz Stare zaveze.
Neke noči sta ga zbudili dve visoki, bleščeči bitji……….)
Blasfemična = žaljenje Boga
Endubar
Čeprav
prvorojeni sin Anuja, ni mogel postati naslednik na prestolu planeta Nibiru.
Zapletena pravila nasledstva, ki so odražala zmedeno zgodovino Nibirujanov, so
dali ta privilegij En-Kijevem polbratu Enlilu. En-Ki in Enlil sta v
prizadevanjih za rešitev neprijetnega konflikta končala z misijo na tuji planet
Zemljo, katere zlato je bilo potrebno za ustvarjanje ščita za ohranitev
uničenega ozračja planeta Nibiru. Situacija v ozadju postane še bolj zapletena
zaradi prisotnosti njune polsestre Ninharsag (glavna zdravstvena delavka Anunnakijev) na Zemlji,
zato se En-Ki odloči, da bo nasprotoval načrtu Enlila, da bi Človeštvo propadlo
v Vesoljnem potopu.
Konflikt
se je nadaljeval med sinovi obeh polobratov, pa tudi med vnuki. Dejstvo je, da
so se vsi, še posebej tisti, rojeni na Zemlji, soočali z izgubo dolgoživosti,
da je nenavadno podaljšano orbitalno obdobje planeta Nibiru dodatno vplivalo na
osebne agonije in ambicije. Vse je prišlo do vrhunca v zadnjem stoletju
tretjega tisočletja Pr.n.št. ko je Marduk, En-Kijev prvorojenec zaradi svoje
zakonske pravice o dedovanju trdil, da naj ne bi Enlilov prvi sin Ninurte
nasledil vladanje na Zemlji. Hud konflikt, ki je vključeval vrsto vojn, je na
koncu povzročil uporabo jedrskega orožja; posledično, čeprav nenamerni rezultat
je bila smrt sumerske civilizacije.
Vključevanje
izbranih posameznikov v "skrivnosti bogov" je zaznamoval začetek
duhovništva, povezovanje mediatorjev med bogovi in ljudmi, prenašanje božanskih
besed smrtnim zemljanom. Orakli -- interpretacije božanskih izjav so se ujemale
z opazovanjem nebesnih znamenj. In ko je človeštvo čedalje bolj privlačilo, da
bi se spopadlo v božanskih konfliktih, so začeli igrati svojo vlogo preroki.
Dejansko je to izraz označevanja takšnih govorcev o bogovih, ki so razglašali,
kaj naj bi se zgodilo. Nabih, naziv za
Mardukovega prvega sina Nabuja, ki je v imenu svojega izgnanega očeta poskušal
prepričati človeštvo, da nebesni znaki prerokujejo Mardukov povratek v
prihodnosti.
Ta
razvoj je zaostrilo spoznanje, da je treba razlikovati med usodo in vero.
Razglasitve Enlila, včasih celo samega Anuja, ki so bile nekoč nesporne, so
zdaj podvržene nadzoru razlike med NAM - usodo (neizbežne, nespremenljive
usode), kot so planetarne orbite, katerih potek je bil določen in je bil nespremenljiv
- in NAM.TAR, dobesedno usodo, ki bi bila lahko upognjena, zlomljena,
spremenjena, kar je Vera. Pregled in ponovitev zaporedja dogodkov in navidezni
vzporednosti med dogodki na Nibiru in tistim, kar se je dogajalo na Zemlji, sta
En-Ki in Enlil začela filozofsko razmišljati o tem, kaj je bilo zares namenjeno
in se temu ni bilo mogoče izogniti, in kaj je bila posledica pravilnih ali
napačnih odločitev in svobodne izbire. Slednjega ni bilo mogoče predvideti;
prvi bi se lahko predvidel, še posebej, če bi bile vse planetarne orbite
ciklične; če bi bilo, in kaj bo, če bodo prve stvari tudi zadnje stvari.
Klimatsko
opustošenje in spremembe zaradi jedrske pustolovščine je izostrilo iskanje
novega vodje med voditelji Anunnakijev. Dvignilo je potrebo po tem, da bi
razložili uničenim človeškim množicam, zakaj je prišlo do tega. Ali je bilo to
usoda ali pa je bilo zgolj posledica ravnanj Anunnakijev? Kdo je odgovoren?
V
Svetu Anunnakijev, na predvečer nesreče je bil En-Ki, ki je ostal osamljen,
proti uporabi prepovedanega orožja. Zato je bilo pomembno, da En-Ki razloži
trpečim preostalim zemljanom, to prelomnico v sagi nezemljanov, ki so dobro
mislili, vendar se je končalo tako, da so vse uničili. In kdo je bil Ea /
En-Ki, ki je prvi prišel in je bil očividec vsega tega, najbolj usposobljen, da
bi povedal človeštvu, da se bo prihodnost lahko odvijala? In najboljši način,
da vse to pove, je bil kot poročilo prvega človeka - samega En-Kija.
Da je
posnel svojo avtobiografijo, je razvidno iz dolgega besedila (ki se razteza na
vsaj dvanajst tablic), odkritih v knjižnici Nippur. Pripoveduje En-Ki:
Ko sem
se približal Zemlji, je bilo veliko poplav.
Ko sem
se približal njenim zelenim travnikom, so bile kupe in gomile, pod mojo
kontrolo.
Na
čistem mestu sem zgradil svojo hišo, neprimerno ime, sem ji ga dal.
Dolgo
besedilo še naprej opisuje, kako je Ea / En-Ki nato naloge pripisal svojim
poročnikom, da so sprožili svojo misijo na Zemljo.
Številna
druga besedila, ki se nanašajo na raznolike vidike vloge En-Kija v nadaljnjih
dogajanjih, služi popolni zgodbi o En-Kiju. Vključujejo komogonijo, Epu o
ustvarjanju, v katerega jedro postavlja En-Kijevo lastno besedilo, ki ga
znanstveniki imenujejo Eridu Genesis. Vključujejo podrobne opise oblikovanja
Adama. Opisujejo, kako so drugi Anunnakiji, moški in ženske, prišli k En-Kiju v
mesto Eridu, da bi dobili od njega ME-nekakšen podatkovni disk, ki je kodiral
vse vidike civilizacije. In vključujejo besedila En-Kijevega zasebnega
življenja in osebnih težav, kot je zgodba o njegovih poskusih, da bi jima
rodila sina njegova polsestra Ninharsag, njegove pametne zadeve z boginjami in
njihovimi otroci z ljudmi, ter njihove nepredvidene posledice. Besedilo Hasisa
vrže svetlobo na prizadevanja Anuja, da bi preprečil nesoglasja En-Ki - Enlil.
Preprečiti rivalstvo z delitvijo zemlje med njima; in besedila, ki beležijo
dogodke pred Vesoljnim potopom, skorajda poglobijo razprave v Svetu bogov o
usodi človeštva. In En-Ki, ki je znan po v Biblijski pripovedi o Noetu in barki
- (zgodbo, prej znano samo iz Biblije), dokler ena njegovih prvotnih
mezopotamskih različic ni bila najdena v tablicah v Epu o Gilgamešu.
Sumerske
in akadijske glinene tablice; Babilonske in asirske tempeljske knjižnice;
Egiptovski, Hetitski in Kanaanski »miti«; in biblijske pripovedi so glavno
gradivo pisateljskih spominov na zadeve bogov in ljudi.
Prvič
v tem razpršenem in razdrobljenem materialu je Zecharia Sitchin sestavil in
uporabil, da bi ponovno ustvaril resnični lik En-Kija -iz En-Kijevih avtobiografskih spominov in
vpoglednih prerokb nezemeljskega boga.
Predstavljeno
kot besedilo, ki ga je En-Ki narekoval izbranemu pisarju, "Knjiga
pričevanja", ki naj bi bila v ustreznem času razkrita in odprta, spominja
na Yahvejeva navodila preroku Izaiji (sedmo stoletje Pr.n.št.):
Napišite
jo na zapečateni tablici, ter v knjigo vgravirajte;
Naj bo
to priča do zadnjega dne, pričevanje za ves čas.
Izaija 30: 8
V
obravnavanju preteklosti je En-Ki sam zaznal prihodnost. Pojem, da so Anunnaki,
izvajajoč svobodno voljo, bili kreatorji lastnih usod (in usode Človeštva). Na
koncu so prišli do spoznanja, da je bilo to namenjeno (usojeno), da je, ko je
bilo vse rečeno in storjeno, določilo potek dogodkov. In zato, kot so vedeli
hebrejski preroki, bodo prve stvari postale zadnje stvari.
Zapisi
o dogodkih, ki jih narekuje En-Ki, postane temelj za Prerokbe, preteklost pa
postane prihodnost.
Besede endubarja
Besede
Endubarja, mojstra pisarja, sina mesta Eridu, služabnika gospoda En-Kija,
velikega boga.
(Endubar = Hebrejsko Enoh je bil Kainov
sin, torej tudi Adamov vnuk, Metuzalemov oče in Noetov ded. Kristjanom se zdi Enohova knjiga celo izrazito
blasfemična, kar je najverjetneje pogojevalo, da je bila umaknjena iz Stare
zaveze.
Neke noči sta ga zbudili dve
visoki, bleščeči bitji……….)
V
sedmem letu po veliki nesreči (Babilon), v drugem mesecu, sedemnajstega dne,
sem bil povabljen k mojemu gospodarju, velikemu božjemu, dobronamernemu
oblikovalcu človeštvu, vsemogočnemu in milostnemu, Gospodu En-Kiju. Bil sem med
preostalimi iz mesta Eridu, ki so pobegnili v suho stepo, prav takrat, ko se je
Hudičev veter približal mestu. In odhitel sem v puščavo, da poiščem suhih vej
za drva. In pogledal sem gor in glej, zračni vrtinec je prišel z juga. Bil je
rdečkast sij in ni bilo nobenega zvoka. In ko se je dotaknil tal, so se štiri
ravne noge razširile iz trebuha in je bleščeča svetloba izginila. In sem se
vrgel na tla in se raztegnil, ker sem vedel, da je to božje obličje.
Endubar je povabljen k
gospodu En-Kiju
In ko
sem dvignil oči, sta bila blizu mene dva božanska poslanca. In imela sta
človeški obraz, njuna oblačila pa so bila bleščeča kot vroča medenina. In
poklicala sta me po imenu in mi rekla: »Pozval te je veliki bog, Gospod En-Ki.
Ne boj se, ker si blagoslovljen. In tu sva, da te dvigneva visoko v zrak in te
odpeljeva do Njegovega zatočišča v deželi Magan, na otoku sredi reke Magan,
kjer so božji prehodi.
In ko
sta govorila, se je Vrtinec dvignil kot ognjena kočija in ni ga bilo več.
Prijela sta me za roke, pri čemer je vsak prijel eno roko. In dvignila sta me
in me hitro prenašala med Zemljo in nebom, kakor plava orel. In videl sem
deželo in vode ter ravnice in gore. Spustila sta me na otok pri prehodu
velikega božjega bivališča. In takrat, ko sta izpustila moje roke, me je
bleščeča svetloba, kakršne še nisem videl, zajela in me preplavila, in sem se
zrušil na tla, kot da bi bil prazen duha življenja.
Moji
življenjski čuti so se vrnili, kakor da sem se prebudil iz najglobljega spanca,
ob zvoku klica mojega imena. Bil sem v nekakšnem zaprtem prostoru. Bilo je
temno, vendar je bila tudi avra. Potem se je moje ime spet pozvalo z globokim
glasom. Čeprav sem to slišal, ne morem povedati, od kod je prišel glas, niti
nisem videl, kdo je to govoril. In rekel sem: Tukaj sem. Nato mi je rekel glas:
Endubar, iz Adape, izbran si, da si moj pisar, da napišeš moje besede na
tablice.
In
naenkrat se je pojavil žarek v enem delu ograjenega prostora. In videl sem
prostor razporejen kot pisalno delovno mesto: pisalna miza in pisalni stolček,
na mizi pa so bili fino oblikovani kamni. Ampak nisem videl nobenih iz gline,
niti posod z mokro glino. In tam je ležalo na mizi le eno pisalo, trska, in
bleščala se je, kot se nikoli ni nobena trska.
In
glas je še enkrat govoril, rekoč: Endubar, sin mesta Eridu, moj zvesti
služabnik. Jaz sem tvoj gospodar En-Ki, poklical sem te, da napišeš moje
besede, ker me zelo moti, kar je doživelo človeštvo ob veliki nesreči. Moja
želja je zapisati pravi potek dogodkov, da bi bogovom in ljudem omogočil, da
vedo, da so moje roke čiste. Ne, ker je Sodni potop nesrečno prizadel Zemljo,
bogove in zemljane. Toda Velika poplava se je morala zgoditi po usodi, vendar
ne tako veliko razdejanje. Ni bilo potrebno, da se pred sedmimi leti zgodi
uničenje Babila. Mogoče je bilo preprečiti. In jaz, En-Ki, sem storil vse, kar
sem lahko, da ga preprečim. Žal, nisem uspel. In ali je bila vera ali je bila
usoda? V prihodnosti se bo sodilo, ker ob koncu dni je dan sodbe. In tisti dan
se bo stresala Zemlja in reke bodo spremenile tok, podnevi bo tema in ogenj v
nebesih ponoči, na dan vračanja nebeškega boga. In kdor bo preživel in kdor bo
poginil, kdo bo nagrajen in kdo bo kaznovan, tako bogovi kot ljudje, takrat bo
razkrito; za tisto, kar bi se moralo zgoditi in kar se je zgodilo, kar je
minilo, se bo v ciklih ponovilo in kar se je zgodilo po dobri veri, in je bilo
dobro, ali za bolno, bo prišla sodba.
Glas
je utihnil; potem je velik gospodar spet spregovoril, rekoč: Zato bom povedal
resnično poročilo o Začetkih, o Predhodnih časih in o Starih časih, kajti
pretekle laži bi bile prihodnosti skrite. Štirideset dni in štirideset noči bom
govoril in ti boš pisal; štirideset bo štetje dni in noči tvoje naloge,
štirideset je moje sveto število med bogovi. Štirideset dni in štirideset noči
ne boš jedel in ne pil; samo tokrat lahko zaužiješ kruha in vode, in samo s tem
boš preživel v času tvoje naloge.
In
glas se je zaustavil in istočasno se je v drugem delu ograjenega prostora
posvetilo. Videl sem mizo in na njej krožnik in skodelico. In sem stopi k njej,
na krožniku kruh in voda v čaši.
In
glas velikega gospodarja En-Kija je rekel: »Endubar, pojej kruh in popij vodo
ki te bo nasitilo za naslednjih štirideset dni in noči. In naredil sem, kar mi
je bilo naročeno. In nato me je glas usmeril, da sem sedel k pisalni mizi in
svetloba se je tam povečala. Nisem mogel videti nobenih vrat in odprtine kjer
sem bil, vendar je bilo močno svetlo, kot poldnevno sonce.
In
glas je rekel: Endubar pisar, kaj vidiš?
Pogledal
sem in videl na mizi zračiti kamenje in pisalo. In rekel sem: vidim kamnite
plošče in njihov odtenek je moder, kot čisto nebo. In vidim pisalo, kakršno še
nisem videl, njegovo držalo je v nasprotju s katerim koli trstom in konico, ki
je oblikovana kot orlovo pero.
In
glas je rekel: To so plošče, na katere boš vpisal moje besede. Po moji želji so
bili odrezani najlepši lapis lazuli (sinji, modri granit – največja nahajališča
so v Afganistanu), obe strani zglajeni. In pisalo, ki ga vidiš, je božje ročno
delo, njegov ročaj je izdelan iz Elektroma in njega konica iz božanskega
kristala. V roki se bo prijazno prilegal in z njim boš lahko graviral tako
enostavno kot bi pisal po mokri glini. V dveh stolpcih vnesi sprednjo stran, v
dveh stolpcih vpiši zadnji del na vsaki kamniti tablici. Ne odstopaj od mojih
besed in izgovarjav!
Endubar pri zapisovanju
Enkijevih besed
Vse je
utihnilo in dotaknil sem se enega od kamnov, in površina je bila kot gladka
koža, mehka na dotik. In jaz sem vzel sveto pisalo, in čutil sem ga kot pero v
roki.
In
potem je začel veliki bog En-Ki govoriti in jaz sem začel zapisovati njegove
besede, točno tako, kot jih je govoril. Včasih je bil njegov glas močan, včasih
je skoraj šepetal. Včasih je bilo čutiti veselje ali ponos v njegovem glasu,
včasih bolečina ali agonija. In ko je bila na vseh straneh popisana ena
tablica, sem vzel drugo, da sem nadaljeval.
In ko
je izgovorili zadnje besede, se je veliki Bog ustavil in sem lahko slišal velik
vzdih. In rekel je: Endubar moj služabnik, v štiridesetih dneh in štiridesetih
nočeh si zvesto beležil moje besede. Tvoja naloga je končana.
Sedaj
vzemi to drugo tablico in na njej napiši svoj znak, na koncu pa ga kot
pričevanje označi s svojim pečatom. in vzemi tablico ter jo skupaj z drugimi
tablicami daj v božjo skrinjo. Kajti ob izbranem času bodo prišli izbrani, da
najdejo božjo skrinjo in tablice, in se bodo naučili vse, kar sem ti narekoval;
in to bo resnično poročilo o Začetih in Prejšnjih časih ter o Starejših časih
in o velikem pomanjkanju, pozneje poznano kot besede Gospoda En-Kija. In to je
Knjiga pričevanja o Preteklosti in Knjiga napovedovanja Prihodnosti, kajti
prihodnost v preteklosti leži in prve stvari bodo tudi zadnje stvari.
In
prišlo je do premora, vzel sem tablice in jih postavil eno do druge v pravilen
položaj v skrinjo. Skrinja je bila narejena iz akacijevega lesa in oblečena z
zlatom zunaj in znotraj. In glas mojega gospodarja je rekel: Zdaj zapri pokrov
skrinje in pritrdi zaklep. In storil sem naročeno.
In bil
je še en premor. In moj gospod En-Ki je rekel: In tebi, Endubar, ki si z velikim bogom govoril, in čeprav me
nisi videl, si bil v moji prisotnosti. Zato si blagoslovljen in bodi moj
predstavnik pred ljudmi. Zapovedi jim, naj bodo pravični, kajti v tem leži
dobro in dolgo življenje. In lahko jih potolažiš, da se bodo v sedemdesetih
letih obnovila mesta in tudi pridelek. Tam bo mir, vendar bodo tudi vojne. Novi
narodi bodo postali močni, kraljestva se bodo dvigala in padala. Stari bogovi
se bodo umaknili in novi bogovi bodo razglasili nove vere. Toda usojeno je, da
bo ob koncu dni prevladala usoda, in ta prihodnost je napovedana v mojih
besedah o preteklosti. Vse to, Endubar, moraš povedati ljudem.
Bila
je pavza in tišina. In jaz, Endubar, sem se sklonil do tal in rekel: Ampak,
kako naj vem, kaj naj rečem?
In
glas Gospodov En-Ki je rekel: Znaki bodo v nebesih in besede, ki jih bodo
izgovorili, bodo prišle k tebi v sanjah in vizijah. In za tabo bodo še drugi
izbrani preroki. In ob koncu bo Nova Zemlja in Novo nebo, in ne bo več potrebe
za nove preroke. In potem je bila
tišina, in avra je ugasnila, in duh me je zapustil.
In ko
so se mi vrnili čuti, sem bil na poljih zunaj Eriduja.
Pečat Endubarja,
mojstra pisanja
Prvo poglavje
BESEDA GOSPODA ENKIJA,
prvega sina
Anuja, ki kraljuje na Nibiru.
En-Ki
S težkim duhom
izgovarjam obtožbe; obtožbe, ki polnijo moje srce z grenkobo.
Kako je uničena dežela;
njeni ljudje so bili prepuščeni Hudičevemu vetru, njeni hlevi opuščeni, živali
zdesetkane.
Kako so uničena mesta,
njihovi ljudje so se zlagali v trupe mrličev, ki jih je prizadel Zli veter.
Kako so uničena polja, njihova vegetacija, ki je bila posušena, dotaknjena z
Hudičevim vetrom. Kako so uničene reke, nič več ne plava, čiste peneče vode so
se spremenile v strup.
Od svojih črnoglavih
(ljudje s črnimi lasmi!) ljudi se je Sumer izpraznil, življenja ni več,
Od goveda in ovac je
Sumer izpraznjen, izginil je vonj vžvrkljanega mleka.
V njegovih slavnih
mestih samo še veter zavija; smrt je edini vonj.
Templji, katerih stolpi
so rasli v nebesa k njihovim bogovom, so zapuščeni.
Od gospostva in ukaza
kraljestva ni nobenega; žezlo in tiara so izginili.
Na bregovih obeh
velikih rek, prej bujnih in živahnih, raste samo plevel.
Ni gneče na hitrih
cestah, nihče ne išče poti; Čudežni Sumer je kot zapuščena puščava.
Kako uničena je dežela,
dom bogov in ljudi!
Na to deželo je padla
nesreča, neznana človeku.
Nevarnost, ki jo
človeštvo še nikoli ni videlo, tisto, kar ni bilo mogoče zadržati.
Nad vsemi deželami, od
zahoda do vzhoda, je bila dvignjena moteča roka terorja in groze. V svojih
mestih so bili bogovi ravno tako nemočni kot ljudje!
Zlobni veter, nevihta,
rojena v oddaljeni ravnini, Velika poteza, ki je potekala po svoji poti.
Smrtonosni veter, ki je
bil rojen na zahodu je svojo pot napravil proti vzhodu, njegov potek pa je
postal usoden.
Neurje, ki se razveja
kot potop, z vetrom in ne z vodo kot uničevalcem; z zastrupljenim zrakom, brez
plimnih valov, neobvladljivo.
Z vero, ne usodo, je
bila ustvarjena; veliki bogovi so na svojem posvetu (koncilu) povzročili veliko
nesrečo.
Dovolila sta Enlil in
Ninharsag; Sam osamljen sem bil zaustavljen in nemočen. Dan in noč sem
nasprotoval odločitvi nebes, a brez uspeha! Ninurta, Enlilov sin bojevnik in
Nergal, ki sta mi bila kot lastna sinova, sta s strupenim orožjem delala veliki
plan, nato pa je ta ušel z vajeti.
Da bo Hudičev veter
sledil svetlobi, nismo vedeli! Zdaj jočejo v agoniji.
Da bo smrtno nevarna
nevihta, rojena na zahodu, naredila pot proti vzhodu? Le kdo bi lahko to
napovedal! Bogovi so zdaj obupani.
V svojih svetih mestih
so bogovi postali nesigurni, saj je Hudičev veter obrnil svojo pot proti
Sumeru.
Eden za drugim so
bogovi pobegnili iz svojih mest, njihovi templji pa so prepuščeni vetru.
V mojem mestu, Eridu,
ko se mu je približal strupeni oblak, nisem mogel storiti ničesar, da bi ga
ustavil.
Bežite v odprto stepo!
Sem ljudem dal navodila; z Ninki, mojo ženo, sva mesto zapustila.
V svojem mestu Nippur,
mestu Bond Heaven-Earth (vrata Nebo-Zemlja) , Enlil ni mogel storiti ničesar,
da bi ga ustavil.
Hudičev veter je zdrvel proti Nippurju. Enlil in njegova
soproga sta v svojem nebesnem čolnu naglo pobegnila.
V Uruju, Sumerskem
kraljevem mestu, je Nannar jokal na pomoč k svojemu očetu Enlilu;
Na mestu templja, ki se
v nebesa v sedmih nadstropjih dviga, je vera Nannarju bila zavrnjena.
Moj oče, ki me je
rodil, veliki bog, ki je v Uruju vodil kraljestvo, je obrnil Hudičev veter
proč!
Nannar je priznal
krivdo.
Veliki bog, ki odloča o
usodah, naj bodo Uru in njegovim ljudje prihranjeni, vaše poveličevanje se
nadaljuje! Je Nannar rotil.
Enlil je odgovoril sinu
Nannarju: plemeniti sin, tvoje čudežno mestno kraljestvo je bilo odobreno;
večno vladanje ni bilo odobreno.
Vzemi svojo soprogo
Ningal, pobegnita iz mesta! Tudi jaz, ki predpisujem vero, ne morem uiti usodi!
Tako je govoril moj
brat Enlil; žal, žal, ni bila usoda!
Nesreča, rodila se je
največja od Vesoljnega potopa je preplavila bogove in zemljane; žal, to ni bila
usoda!
Velik potop je bil
usojen, da se zgodi; Velika nesreča smrtonosne nevihte je bila.
S kršitvijo zaobljube
je bila odločitev sveta (koncila) sprejeta; z orožjem terorja je bila
ustvarjena.
Z odločitvijo, ne
usodo, je bilo strupeno orožje sproščeno; s premislekom je bilo spuščeno v
igro.
Proti Marduku, mojemu
prvencu, sta sinova Enlila uničevala direktno; maščevanje je bilo v njunih
srcih.
Ne morem se sprijazniti
z Mardukovo nadvlado! Je kričal Enlilov prvorojeni. Z orožjem mu bom
nasprotoval, je dejal Ninurta.
Iz ljudi je ustvaril
vojsko, Babili (Babilon) kot zemeljski popek, da se izjavi! Nergal, Mardukov
brat, je tako vpil.
Marduk
V Svetu velikih bogov
so se širile besede strupa.
Dan in noč sem dvigoval
nasprotni glas; mir, ki sem ga svetoval, se obžalovali hitro. Že drugič so
ljudje dvignili svojo nebeško podobo; zakaj se nasprotovanje nadaljuje? Sem se
spraševal.
Ali so bili preverjeni
vsi instrumenti? Ali ni prišel čas, da tudi Marduk pride v nebesa? Še enkrat
sem vprašal.
Ningishzidda, moj sin,
drugi znaki nebes. Vedel sem, da ne more odpustiti Mardukove krivice.
Nannar, Enlilov sin,
rojen na Zemlji, je bil tudi neusmiljen. Njegov tempelj v Severnem mestu, ki je
bil njegov dom, si je prisvojil Marduk! Tako je rekel.
Ishkur, Enlilov
najmlajši, zahteva kazen; v mojih deželah, da je iz ljudi kurbe naredil! rekel
je.
Utu, sin Nannarja,
nasproti Mardukovem sinu Nabuju kaže svojo jezo: Poskušal je zavzeti Mesto.
Inanna, dvojčica Utuja, je bila besnejša od vseh; še vedno je zahtevala
kaznovanje Marduka zaradi uboja njenega ljubljenega Dumuzija.
Ninhursag, mati bogov
in prvih ljudi, njen pogled je bil odsoten. Zakaj Marduk ni tukaj? Rekla je
samo to.
Gibil, moj sin, je z
mračnim odzivom odgovoril: Marduk je vse zamolčal, trdi, da znaki nebes
potrjujejo njegovo nadvlado!
Marduka se lahko ustavi
le z orožjem! Ninurta, Enlilov prvorojenec, je zavpil. Utu je bil zaskrbljen o
zaščiti mesta nebesnih kočij; ne smejo pasti v Mardukove roke! Tako je rekel.
Nergal, gospod
Spodnjega doma, je kruto zahteval: naj se uporabijo stara "orožja
terorja" za uničenje!
V nejeveri sem pogledal
svojega sina. Za boj brata proti bratu je bilo "orožje terorja" že
predvideno!
Namesto soglasja je
prišlo do tišine.
V tišini je Enlil odprl
svoja usta: kaznovanje mora biti; zlobni kot ptice brez kril naj bodo.
Marduk in Nabu nas
hočeta prikrajšati za dediščino; naj jima bo preprečen dostop do kraj nebesnih
vozov!
Opomba
B.C. »(Marduk, sin boga En-Kija, je bil polnokrvni Anunnaki, vendar se je
poročil z zemljanko, Sarapanito, hčerko biblijskega Enohima. Za dolgoletnega
poveljnika tistih astronavtov, ki so zasedali vesoljsko postajo na Marsu, je
imel sočutje in podporo teh zlobnikov tako Stare zaveze kot Nove zaveze Svetega
pisma, ki je v Genesis 6: 2 »videl hčere ljudi, da so pošteni in so si vzeli
žene vseh, katere so izbrali. " Takoj po Mardukovi poroki so ti
"sinovi Božji" začeli upor, ki se, kar se tiče Biblije, še vedno
dogaja, ko to pišem. Shamgasi, vodja te uporniške skupine, je "Satan"
iz Biblije.)«
Naj mesto pade v
pozabo! Ninurta je zaklical; Poravnajmo stare račune!
Vesel, Nergal je vstal
in kričal: naj mesta zlikovcev bodo vržena v zrak, označena mesta naj bodo
izbrisana, naj bo potem Annihilator (uničevalec) moje ime!
Zemljani, ki smo jih
ustvarili, ne smejo biti poškodovani; pravičniki z grešniki ne smejo izginili,
sem močno rekel.
Ninharsag, moj izvršni
pomočnik, je privolil: Zadeva je samo med bogovi, da poravnajo spor, ljudi ne
smemo raniti.
Anu je v nebesnem prebivališču
zelo pozorno spremljal razprave.
Anu, trden v veri, iz
spregovoril iz svojega nebeškega prebivališča:
Naj bo tokrat
uporabljeno Orožje Terorja (nuklearno orožje), naj se kraj izstrelitvene rampe
za rakete uniči, naj bodo ljudje varni.
Naj bo Ninurta vodja,
naj bo Nergal uničevalec! Tudi Enlil se je odločil razglasiti odločitev.
Njim bom razkril
skrivnost bogov; razkril jim bom
skrivališče "Orožja terorja".
Dva sinova, eden moj,
eden njegov, sta Enlila pozvala v njun štab. Nergal, ki je šel z mano, je bil
videti zavrnjen.
Žal mi je! Jokal sem
brez besed; Brat se je obrnil proti bratu! Ali so se pretekli časi ponovili?
Skrivnost iz Starih
Časov je razkril Enlil, "orožja terorja" je zaupal v njihove roke!
Ogrnjeni z nasiljem, s
sproščenim bliskom; vse, vse se spremeni v prah.
Za vojno »brat proti
bratu« na Zemlji so bili opozorjeni, ni bilo regije, na katero napad ne bi
vplival.
Sedaj je prisega
prelomljena, kot zlomljen kozarec na neuporabne kose.
Dva sina, polna
veselja, sta se s pospešenim korakom pojavila iz Enlilovega štaba, ko je orožje
poletelo.
Drugi bogovi so se
vrnili v svoja mesta; nihče ni slutil svoje lastne katastrofe!
Kako se je vse skupaj
začelo:
Preden se je pričel
Prvotni čas; po Prvih časih so bili Stari časi.
V Starem času so bogovi
prišli na Zemljo in ustvarili Zemljane.
Na Nibiru
V Prejšnjih časih noben
od bogov ni bil na Zemlji, niti Zemlja še ni bila oblikovana.
V Prejšnjih časih je
bilo bivališče bogov na njihovem planetu; Nibiru je njegovo ime. Veliki planet,
rdečkast v sijaju; okoli Sonca Nibiru potuje po ekliptični poti.
Za nekaj časa je Nibiru
pahnjen v mraz; v delu svojega kroga ga Sonce močno segreje.
Tanka atmosfera Nibiru,
ki ga obdaja, se ohranja s stalnimi vulkanskimi izbruhi.
Vse življenjske razmere
so podrejene tej atmosferi; brez tega bi bilo samo gnitje!
V hladnem obdobju
notranja toplota Nibiru ohranja planet, kot topla odeja, ki se nenehno
obnavlja.
V vročem obdobju ščiti
Nibiru pred sončnimi žarki.
Medtem dež prinese vodo
do jezer in potokov, ki narastejo.
Bujna vegetacija
Nibirujevo atmosfero hrani in ščiti; vse vrste življenja vznikne v vodah in v
zemlji.
Skozi eone se je naša
lastna vrsta razvijala, z lastnim bistvom se je razvijala. Ker se je naše
število povečevalo, so se številni naši predniki razširili na številne regije
na Nibiru. Nekateri so obdelovali zemljo, nekateri so postali pastirji.
Nekateri so živeli v gorah, nekateri v dolinah, kjer so si ustvarili dom.
Zgodilo se je veliko,
prišlo je do posegov; prišlo je do spopadov, palice so postale orožje.
Klani so se zbirali v
plemenih, nato se soočita dva velika naroda.
Narod na severu je
proti jugovzhodnemu narodu dvignil orožje.
Kar je bilo zadrževano
s trdo roko, da bi se izstrelile rakete, se je spremenilo; orožje za rušenje in
žarčenje se je spremenilo v teror.
Vojna, dolga in ostra,
je zajela planet; brat, proti bratu.
Na severu in na jugu
sta bila smrt in uničenje.
Mnogo okrožij je bilo
uničenih; vse življenje je bilo zmanjšano.
Potem je bilo
prijavljeno premirje; potem je bil vzpostavljen mir.
Naj bodo narodi
združeni, so si poslanci rekli drug drugemu:
Naj bo na Nibiru en
kralj, ki bo vladal nad vsemi.
Naj bo vodja s severa
ali z juga z žrebom izbran, eden kralj naj bo vrhovni.
Če je s severa, naj si
na jugu izbere žensko, da bi bila njegova soproga kot enakovredna kraljica, ki
bosta vladala skupaj.
Če se z žrebom izbere
moški z juga, naj ženska s severa postane njegova soproga.
Mož in žena naj
postaneta eno meso. Naj bo njihov prvorojeni njun naslednik; naj se tako
oblikuje enotna dinastija, enotnost na Nibiru za vedno!
Sredi ruševin se je
začel mir. Sever in jug sta bila združena s poroko.
Kraljevski prestol je v
eno meso združeno, ustanovljena je bila nezlomljiva linija kraljestva!
Prvi kralj v miru je
bil bojevnik s severa, mogočni poveljnik.
Z žrebom, resnico in
poštenostjo, je bil izbran; njegove ideje o enotnosti so bile sprejete.
Za svoje prebivališče
je zgradil čudovito mesto; Agade, kar pomeni enotnost, je bilo njegovo ime.
Za njegovo vladavino mu
je bil dodeljen kraljevski naziv; Nebeška enotnost je njegov pomen.
Z močnimi ukazi je
v deželah ponovno vzpostavil red; z
zakoni in predpisi, ki jih je določil.
Za vse pokrajine je
imenoval guvernerje; Obnova in reforme sta bila njegova najpomembnejša naloga.
O njem je v kraljevskih
analih bilo tako zabeleženo: dežela je enotna, mir na Nibiru je obnovil.
Zgradil je nova mesta,
kanale je popravil, hrano je dal ljudem; v deželah je bilo blagostanje.
Za svojo soprogo je u
juga deklico izbral; za oboje, ljubezen in vojno je bila izbrana.
An-Tu je bil njen
kraljevski naslov; to ime je zgovorno (duhovito, dobesedno) pomenilo
"Anova soproga".
An-Tu je An-u rodila
tri sinove in nobene hčerke. Prvorojenega sina je poimenovala An.Ki; Z
"An" je pomenil trdno osnovo k imenu "Ki".
Sam na prestolu je
sedel; izbira soproge je bila dvakrat preložena.
V njegovem kraljestvu
so v palačo pripeljali podložnike; sin mu ni bil rojen.
Dinastija, ki se je
tako začela, je bila po smrti Anka motena; temelju niso sledili potomci.
Srednji sin, čeprav ne
prvorojenec, je bil izbran za pravnega dediča.
Od svoje mladosti
"eden od treh bratov", je od mame bil z ljubeznijo imenovan.
"Eden" je
srednje ime pomenilo.
Po kraljevskih analih
se je imenoval An.lb: V nebesnem kraljestvu; skozi generacije, je tisti, ki je
sin, z imenom "Anov sin" je označeno.
Sledil je svojemu očetu
Anu na prestolu Nibira; Po vrsti je bil tretji, ki je vladal.
Hči njegovega mlajšega
brata se je odločila, da bo njegova soproga. Nin.lb se je imenovala, Gospa Ib.
Ain Aniba, ki ga je
rodila je bil Ninib; je bil naslednik na prestolu, četrti po številu kraljev.
Po kraljevskem imenu
An.Shar.Gal je želel biti znan; "Anov Princ, ki je največji od
knezov", je pomen tega imena.
Njegova soproga,
njegova polsestra, KI.ShaY.Gal je bila enako imenovana.
Znanje in razumevanje
sta bila njegova glavna srčna želja; Strastno preučeval poti vesolja, nebes.
Veliko je študiral
krožnico Nibira, njeno dolžino Shara, da bi ga popravil.
Shar je bilo merilo
enega leta Nibira, da se oštevilčijo in zabeležijo vladavine kraljev.
Shar je na deset delov
razdelil, določil je dva festivala.
Ko je bil Nibiru
najbližje Soncu, se je praznoval festival toplote.
Ko je bil Nibiru
najbolj oddaljen, se je določil festival hladnosti.
Ustanovljena sta bila
kot zamenjava vseh starih festivalov plemen in narodov, da bi združila ljudi.
Zakone za moža in žene,
sinov in hčera, je izdal uredbo;
Carine iz prvih plemen,
je razglasil za celotno deželo.
Od vojn dalje so ženske
po številu prekašale moške.
Z odloki, ki jih je
naredil, je en moški lahko imel več kot eno žensko.
Po zakonu se izbere ena
žena kot uradna soproga, prva žena, se bo imenovala.
Po zakonu je bil
prvorojeni sin naslednik svojega očeta.
S temi zakoni se je
kmalu pojavila zmeda; če se je rodil Prvorojeni sin, ki ga ni rodila Prva žena,
In kasneje, če se
je Prvi ženi se je rodil sin, je po
zakonu postal pravni dedič.
Kdo bo nasledil: tisti,
ki ga šteje Shar kot prvorojenca? Ali tisti, ki ga je rodila Prva žena?
Prvorojeni sin? Pravni
dedič? Kdo bo nasledil? Kdo bo uspel?
V regiji Anshargala je
Kishar (Jupiter) (Jupiter)gal imenovana
za Prvo ženo. Bila je kraljeva polsestra.
V vladavini Anshargala
so bile v palačo spet pripeljane služabnice (konkubine - priležnice).
Priležnicam so se
kralju rodili sinovi in hčere.
Sin ene od njih, ki je
bil prvi, ki se je rodil; sin konkubine je bil Prvorojenec.
Po tem je Kishar
(Jupiter) (Jupiter)gal rodila sina.
Zakonski dedič po zakonu je bil; Prvorojenec ni bil.
V palači Kishar
(Jupiter) (Jupiter)gal je v besu vpila:
Če se s pravili moj
sin, od Prve žene rojen, iz dedovanja izloči,
Naj se dvojno seme ne
zapostavlja!
Čeprav imamo različne
matere, enega očeta kralja so potomci.
Sem kraljeva polsestra;
meni je kralj polbrat.
S tem ima moj sin
dvojno seme našega očeta Aniba!
Odslej naj "Zakon
semena" bo močnejši od "Zakona poroke"!
Odslej bodi sin s
polsestro, kadar koli se rodi, nad vsemi drugimi sinovi pri nasledstvu!
Anshargal, ki je
razmišljala o "Zakonu semena", je obljubila:
Zmedi soproge in
priležnic, zakonske zveze in razveze, se bomo izognili.
V svojem Svetu so
kraljevi svetovalci sprejeli "zakon semenovega nasledstva".
Po kraljevem ukazu so
dekret zapisali pisarji.
Tako je bil proglašen
naslednji kralj po Zakonu o semenu za dedovanje.
Za njega je bilo
odobreno kraljevsko ime An.Shar. Peti na prestolu je bil.
Ko je bil zakon
spremenjen, so bili drugi knezi nezadovoljni. Hude besede so bile, upora ni
bilo.
Za svojo ženo se je
Anshar odločil za svojo polsestro. Naredil jo je za svojo Prvo ženo; z imenom
Ki.Shar jo je klical.
Tako se je s tem
zakonom dinastija nadaljevala.
V vladavini Ansharja so
polja zmanjšala svoje pridelke, plodovi in zrna so izgubili obilje.
Od kroga do kroga,
blizu Sonca je toplota dala večjo rast; v oddaljenem položaju je hlad grizel
huje.
V mestu Agad,
prestolnici, se je kralj, ki je imel veliko razumevanja, sestal z znanstveniki,
tisti z velikim znanjem, da bi proučili kako ukrepati.
Preučevali so pokrajino
in usedline, testirali so jezera in potoke.
Že prej se je to
zgodilo, so nekateri odgovorili: Nibiru je tudi v preteklosti je postajal
hladnejši ali toplejši;
Usodna je krožnica
planeta Nibiru!
Drugi, poznavajoč
skrajnosti, so opazovali orbito, orbita ni kriva usode Nibira.
V ozračju se je zgodila
kršitev ha; to je bila njihova ugotovitev.
Vulkani, ozračje,
predsodki, je bruhnilo na dan!
Nibirujevo ozračje je
postalo tanjše, zaščitni sloj Id se je zmanjšal!
V vladavini Ansharja in
Kišarja so se pojavile umetne obdelovalne površine, past (zanka) se je zaprla
(jih je premagala).
Njihov sin En.Shar je
tako prestol nastopil; Bil je iz šeste dinastije.
Gospodovalno je Mojster Shara dal znak
(je oznanil).
Z velikim umom se je
rodil, z veliko učenja je obvladal veliko znanja.
Da bi odpravil stiske,
ki jih je iskal; O nebesnem kroženju
Nibira je opravil veliko študij.
V njegovi zanki, Sončna
družina, zajema pet članov, planetov z bleščečo lepoto.
Za ozdravljenje groženj
na lastnem planetu je ukazal, da se je njihova atmosfera preišče.
Vsakemu je dal ime,
prednikom je izkazal časti; kot božanski spoj je pretehtal.
An in Antu, planeta, ki
sta si podobna kot dvojčka ,bosta prva, s katerima se bodo srečali.
Po Nibiru sta bila v
krožnici Anshar (Saturn) in Kishar (Jupiter)
(Jupiter) (Jupiter) največja.
Kot glasnik je Gaga
(Pluton) med njimi krožil, včasih je srečal najprej Nibiru.
Vseh pet so Nibiru
pozdravljali, potujoč okoli Sonca, okoli katerega so krožili
Onstran, kot meja, je
"Križna zapestnica" (Kuiperjev asteroidni pas izza Plutona) krožila
okoli sonca;
Kot varuhinja nebeške
prepovedane regije jih je varovala in ščitila.
Druge otroke Sonca,
štiri po številu, je zapestnica zaščitila pred vdorom.
Atmosfero je pet
zdravilcev Ensharja začelo proučevati.
V svojem ponavljajočem kroženju
je bilo vseh pet kroženj Nibira v krožnici natančno poučeno.
Kakšne atmosfere imajo
so z opazovanjem in z nebesnimi kočijami intenzivno preučevali.
Ugotovitve so bile
presenetljive, odkritja pa nejasna, zamotana.
Od enega do drugega
obkroženja, je v Nibirujevi atmosferi prišlo do večjih poškodb.
V Svetih učenjakov so o
načinu ozdravitve odločno razpravljali; Nujno moramo upoštevati Načine za
zdravljenje rane. Potrebno je takoj, urgentno upoštevati.
Preizkušen je nov ščit,
ki je zajel planet; vse, kar je bilo zlorabljeno, je padlo.
V Svetih učenjakov so
bili raziskani bruhajoči vulkani.
Ozračje, ki ga
ustvarjajo vulkani, je postalo ranjeno tudi zaradi njihovega zmanjšanega
bruhanja.
Naj se z izumom
spodbujajo nove vulkanske erupcije, pustite, da vulkani ponovno bruhajo! Je
rekla ena skupina učenjakov.
Kako doseči uspeh, s
katerim orodjem se bolj uresniči, niti kralj ni mogel izjaviti.
V času Ensharja se je
kršitev neba povečala.
Dež so zadrževali,
vetrovi so postajali vse močnejši; poganjkov iz globin ni bilo.
V deželah so
obtoževali; prsi mater so bile suhe.
V palači je bila
stiska; obtožbe so bile prisotne tudi tu.
Kot njegova Prva žena,
Ensharja, polsestra, se je sprijaznila s spoštovanjem Zakona o semenu.
Nin.Shar je imenovala
rojeno Lady.Shars. Sin, ki ga ni rodila.
Priležnica je Ensharju
rodila sina; Bil je prvorojeni sin.
Ninsharjeva Prva žena
in polsestra je rodila sina. Po Zakonu o nasledstvu, se sin priležnice na
prestol postavi; Bil je sedmi, ki je kraljeval.
Du-Uru je bil njegovo
kraljevsko ime; V stanovanjskem prostoru je bil njegov pomen; V hiši priležnic,
ne v palači, je bil resnično zaplojen.
Kot soprogo je dekle iz
svoje mladosti, ljubljeno Duuru izbral; z ljubeznijo, ne s semenom, jo je
izbral kot Prvo ženo.
Da.Uru je bilo njeno
kraljevsko ime; Pomen imena je "Ona, ki je ob moji strani".
Na kraljevem dvoru je
bila zmešnjava. Sinovi niso bili dediči, žene niso bile pol sestre.
V deželi, se je
povečevalo trpljenje. Polja so izgubila svoje obilje, med ljudmi se je
zmanjšala plodnost.
V palači rodnosti ni
bilo; ni bil rojen niti sin niti hči.
Od An' jevega semena je
vladalo sedem vladarjev; po njem je bil prestol prazen.
Dauru, je otroka v
prehodu palače našla; kot sina ga je objela.
Duuru ga je na koncu
kot sina sprejela in ga odredila kot pravega naslednika; Lahma, kar pomeni
Dryness (suhost), mu je bilo dano ime.
V palači so knezi
grmeli; v Svetu svetovalcev so bile pritožbe.
Na koncu je Lahma
prestol zasedel. Čeprav ni bil od semena Anja, je postal osmi, ki je vladal.
V Svetu učenjakov, da
bi pomirili strasti, so podali dva predloga:
Potrebno je uporabiti
kovino, zlato se imenuje. Na Nibiru je bilo zelo redko; znotraj zaprte krožnice
"Križne
zapestnice" ga je bilo v obilju.
To je edina snov, ki bi
lahko bila najboljši prašek; dvignjen visoko v nebo, v pričakovanju, da bo tam
tudi ostal.
Tako, s popravki, bi
luknja v nebu bila ozdravljena, zaščita bi delovala bolje.
Naj bodo nebesne ladje
zgrajene, spustite nebesno floto, da zlato prinese na Nibiru!
Drugi predlog je bil:
Naj se ustvari orožje
terorja! Orožje, ki bo treslo zemljo, gore razcepilo;
Z izstrelki se vulkani
napadejo, da bi dosegli njihovo povečanje.
Ozračje, da se napolni,
odprtina izgine!
Za odločitev je Lahme
bil preveč slaboumen; Ni vedel kaj naj izbere.
En obhod (Shar) Nibira
okoli Sonca je končan, dva Shara sta Nibiru ostala v nadaljevanju.
Na poljih je bila
letina zmanjšana. Z bruhanjem vulkanov se atmosfera ni popravila.
Tretji Shar je minil,
četrti se je štel. Zlato ni bilo pridobljeno.
V deželah je bil velik
razdor; hrane in vode ni bilo v obilju.
V deželi enotnosti ni
bilo; obtožb je bilo obilno.
Na kraljevi dvor so
prihajali in z njega odhajali učenjaki; svetovalci so se pehali in bili
nestrpni .
Kralj na njihove besede
ni pozoren. Svetovalci so lahko samo od njegove soproge pričakovali pozornost;
Lahama je bilo njeno
ime.
Če je to usoda,
prosimo, rotimo Velikega Stvarnika vseh, je rekla kralju.
Pričakovanje, brez
posluha, zagotovljeno je edino upanje.
Na kraljevskem dvoru so
bili knezi razjarjeni; proti kralju so bile usmerjene obtožbe:
Nerazumno, neumno,
prinesel je večje nevšečnosti, namesto da bi ozdravil ozračje!
Iz starih skladišč so
orožje prinesli; veliko je bilo govora o uporu.
Princ v kraljevi palači
je bil prvi, ki je v roke vzel orožje.
Po besedah obljube
druge kneze je hujskal; Alalu mu je bilo
ime.
Naj Lahrna ne bo več
kralj! je zavpil. Naj odločitev zamenja oklevanje!
Pridite, oslabimo
kralja v njegovem domu; naj zapusti prestol!
Knezi so svojim besedam
dali pozornost; Vrata palače, so
zrušili;
V kraljeve prostore,
kamor je bil vstop prepovedan so vstopili, tako kot navali voda.
Na stolp v palači je
kralj pobegnil; Alalu ga je zasledoval.
V stolpu je prišlo do
borbe; Lahma je padel v smrt.
Lahme ni več! Je
zaklical Alalu. Kralja ni več, je z veseljem oznanil.
V prestolno sobo je
Alalu vdrl, na prestol sedel.
Brez pravice ali Sveta,
za kralja se je sam oznanil.
V deželi se je izgubila
enotnost; nekateri so se zavolj smrti Lahme veselili, drugi pa so bili zaradi
Alalujevega dejanja žalostni.
V deželi se je izgubila
enotnost; zaradi kralja so mnogi
oškodovani.
V palači so bili knezi
vznemirjeni; V Svetu so bili svetovalci zmedeni.
Od očeta do sina se je
nadaljevalo nasledstvo An na prestolu;
Tudi Lahma, osmi, je
bil razglašen za kralja s posvojitvijo.
Kdo je bil Alalu? Je
bil pravni dedič, ali je bil prvi rojen?
S kakšno pravico si je
nasilno vzel to pravico?; Ali ni bil kraljev ubijalec?
Pred Sedmerico
(sodnikov), ki so bili pred njim, je bil Alalu pozvan na sodbo, njegovo usodo
je treba upoštevati.
Pred sedmimi sodniki je
Alalu razgrnil svoje razloge:
Čeprav niti pravni
dedič niti sin Prvorojeni, kraljevsko seme je bil res!
Od Anshargal sem se
spustil pred sodnike, preden so to zahtevali.
Od priležnice je bil
moj prednik rojen; Alam mu je bilo ime.
Po štetju Sharsa je bil
Alam prvorojenec; prestol je pripadal njemu;
Z prikrivanjem je
kraljica odrinila njegove pravice na stran!
Zakon semena je
ustvarila, da je njen sin dobil kraljestvo.
Alarnu kraljestvo je
odvzela; namesto njemu, njenemu sinu je bilo dodeljeno.
S spustom, od Alarnovih
generacij, sem nadaljeval; seme Anshargala je v meni!
Sedmerica ki sodi, je
besede Alalu-ja sprejela.
V Svetu Svetovalcev so
opravili zadevo, resnico ali z lažjo prikrito, da bi ugotovili dejstva.
Prinesli so se kraljevi
zapisi iz "Hiše zapisov"; z veliko pozornostjo so jih prebrali.
An in prvi kraljevi par
sta bila; rojeni so bili trije sinovi in nobene hčerke.
Prvorojeni je bil Anki;
umrl je na prestolu; Ni imel potomcev.
Srednji sin, ki je
zasedel prestol, se je vzpenjal; Anib mu je bilo ime.
Anshargal je bil njegov
prvorojenec, ki j sedel na prestol.
Za njim se nadaljevanje
kraljevanja na prestolu prvorojenca ni nadaljevalo;
Zakon o nasledstvu po
zakonu semena je bil nadomeščen.
Sin priležnice je bil
Prvorojenec; po zakonu o semenu kraljestva je bil Alalu prikrajšan.
Kraljevanje namesto
Kishar (Jupiter) (Jupiter)galovega sina
je bilo odobreno;
O priležničinem sinu,
kot prvorojenem rojstva ni bilo zapisa.
Od njega sem se rodil!
Alalu je svetovalcem izjokal.
Po zakonu o dedovanju je
njemu pripadalo kraljevanje; po zakonu o nasledstvu, do kraljevanja imam zdaj
pravico!
Z obotavljanjem so
svetovalci od Alalu-ja zahtevali prisego resnice.
Alalu je prisegel na
življenje ali smrti; kot kralj, ki ga je proučil Svet.
Povabili so starešine,
poklicali so kneze; pred njimi je bila odločba izrečena.
Pred knezi je mladi
knez stopil naprej; o besedah o kraljevanju, ki jih je želel izreči.
Na skupščini, je
povedal, je treba ponovno preučiti nasledstvo.
Čeprav nisem niti
prvorojenec niti kraljičin sin, niti sin čistega semena:
Bistvo Anja v meni je
ohranjeno, brez krvi razredčene s priležnicami!
Svetovalci so nad
besedami mladega princa presenečeni; naj stopi bližje, so ga poklicali.
Prosili so za njegovo
ime. Jaz sem Anu; po mojem očetu An sem imenovan!
Sprašali so se o
njegovi generacijski veji; od treh sinov An jih je spomnil:
Anki je bil
prvorojenec, brez sina ali hčere je umrl;
Anib je bil srednji
sin, namesto Anka se na prestol je povzpel;
Anib, hči njegovega
mlajšega brata mu je bila žena; Od njih naprej je nasledstvo v analih zapisano.
Kdo je bil ta mlajši
brat; sin An in Antu, eden najčistejših semen?
Svetovalci so
spraševali drug drugega.
Enuru je bilo njegovo
ime! Anu jim je oznanil; Bil je moj veliki prednik!
Njegova žena Ninuru je
bila polsestra; njen sin je bil prvorojenec; Enama mu je bilo ime.
Njegova žena je bila
polsestra, po zakonih semena in nasledstva, sina, mu je rodila.
Iz čistega porekla so
se rodovi nadaljevali po zakonu in semenu!
Anu, po našem očetu
An-u, so me moji starši imenovali;
Iz prestola smo bili
odstranjeni; iz čistega semena An-a nismo bili odstranjeni!
Naj bo
Anu kralj! mnogi svetovalci so zavpili. Naj se Alalu odstrani!
Drugi svetovalci so
svetovali previdnost: Naj bo preprečen spor, naj bo enotnost prevladujoča!
Klicali so k
AIalu, raziskane ugotovitve naj bodo
povedane.
Knezu Anu, Alalu mu je
ponudil roko v objemu; Anu je tako rekel:
Čeprav različna
potomca, iz enega prednika sva oba;
Dovolite nam, da živimo
v miru, skupaj z Nibiru do vrnitve obilja!
Naj meni ostane
prestol, pustite mi nasledstvo!
Svet besede je poslal:
Naj bo prestolonaslednik Anu, naj bo moj naslednik!
Pustimo, da njegov sin
mojo hči poroči, naj bo nasledstvo združeno!
Anu se je pred
skupščino priklonil ter tako izjavil:
Jaz bom njegov naslednik
v vrsti; naj moj sin, izbere njegovo hči kot svojo nevesto.
To je bila odločitev
Sveta; v kraljevske anale je bila vpisana.
Na ta način je Alalu na
prestolu ostal sedeti.
Povabil je modrece,
genije in poveljnike, s katerimi se je posvetoval; za odločitev je pridobival
veliko znanja.
Naj bodo nebesne ladje
zgrajene, se je odločil, da iščejo zlato v veliki orbiti (kačji zapestnici), se
je odločil.
V kačastih zapestnicah
(Kuiperjev asteroidni pas) so vesoljske ladje zdrobile; nobena od njih se ni
vrnila.
Poskusite z orožjem
terorja, v Nibiru, da se odpre črevesje, pustite, da vulkani spet izbruhnejo!
Je potem ukazal.
Z orožjem terorja so se
vozili v nebo z vozili, z uničujočimi izstrelki z neba so udarili v vulkane.
Gore so se zavihale,
doline so se zdrlekale kot ogromne strele v nevihti, eksplodirale.
V deželi je bilo veliko
veselja; pričakovali so izobilje.
V palači je Anu z
Alalu-jem nazdravljal.
Poklonil se bo
Alalujevim nogam, postavil skodelico v Alalu.
Alalu je bil kralj; Anu
je kot služabnik bil obravnavan.
Veselje v deželi se je
umirilo; deževje je izostalo, vetrovi so pihali vse močneje,
Porumenelost vulkanov
se ni povečala, rane v atmosferi pa se niso zacelile.
V nebu Nibiru je
obdržal svojo pot; iz kroga v krog sta toplota in mraz bilo vse težje.
Ljudje na Nibiru so
prenehali spoštovati svojega kralja; namesto olajšave; bedo, je povzročil.
Alalu je ostal na
prestolu.
Močan in modri Anu,
največji med knezi, je stal pred njim.
Poklonil se bo k nogam
k Alalu, postavil skodelico za pitje v roko Alalu.
Za devet štetih obdobij
je bil Alalu kralj na Nibiru.
V devetem Sharju se je
Anu boril proti Alalu.
Alalu je izpodbijal boj
roke proti roki, golih teles. Naj bo zmagovalec kralj, rekel je Anu.
Na javnem trgu sta se
medsebojno spopadla; vrata so se tresla in zidovi so se tresli.
Alalu je upognil
koleno; na tla je padel na prsi svoje.
Alalu v boju je bil
premagan; s priznanjem Anu je bil priznan kot kralj.
Anu-ja v palačo so
spremljali; Alalu v palačo se ni vrnil.
Iz množice je skrivoma
pobegnil; Kot Lahma, je bil strahopeten.
Neprepoznan od drugih,
do kraja nebeških vozov je pohitel.
Alalu se je povzpel v
raketo, zaprta je loputa za njim.
V vhodno sobo je
vstopil; poveljnikov sedež, je zasedel.
To, kar-kaže-pot je
prižgal, z modrikasto auro je komora napolnjena.
Požarni kamni so se
zmešali; njihovo brundanje je kot čudovita glasba.
Velikost kladivovega
voza je oživela; rdečkasta svetloba je zaigrala.
Brez vednosti drugih, z
nebesno ladjo je Alalu z Nibira pobegnil.
V sneg odeto Zemljo je
Alalu nastavil za svojo pot; s skrivnostjo od začetka je izbral svoj cilj.
Povzetek naslednjega,
drugega poglavja
Alalujev
let v jedrskih oboroženih vesoljskih plovilih
Svojo
smer usmeri k Ki, sedmemu planetu (Zemlji)
Zakaj
pričakuje, da bo našel zlato na Zemlji?
Kozmogonija
sončnega sistema; Taiamatova voda in zlato.
Videz
Nibiru iz vesolja
Nestvarna
bitka in razbitje Tiamata
Zemlja,
polovica Tiamata, podeduje njene vode in zlato
Kingu,
glavni satelit Tiamata, postane Zemljina Luna
Nibiru
je obsojen za večno orbito okoli Sonca
Alalujev
prihod in pristajanje na Zemlji
Alalu,
odkrivanje zlata, drži Nibirujevo usodo v svojih rokah.
