Drugo
poglavje
Rojstvo človeka
Božja ljubezen je prodrla v tretjo tančico in postala seme duš
v Morju Duš. Človeško telo, ki ga je Bog naredil iz vode in stvari na Zemlji,
dihnil vanj Duha življenja, da bi živel. A človek, ko je bil mlad, je živel
samo, da je jedel, pil in užival, ker je poznal le zemeljske stvari in
zemeljske poti.
Sedaj se je Božji Duh pomikal po Zemljinem obrazu, vendar ni
bil na Zemlji. Imel je vse stvari in je bil v vseh stvareh, ampak na Zemlji ni
bilo mogoče ločiti nič od ničesar. Brez vsebine ko je bil buden, vendar je bil
v spanju združen z vseprisotnim .
Razmislite o tem, kar so povedali služabniki Ebana. Kako je
"nebeški" nekoč že pokončal Zemljo. Ni bil iz zemeljske snovi in ni
mogel pobirati svojih plodov, ker ni imel rok. Njenih voda ni mogel piti, ker
ni imel ust, niti ni mogel občutiti hladnih vetrov na svoji koži. Pravijo, kako
je pleme Selok, ki ga je vodil "nebeški", poginilo v plamenih pred dolino Lod. Le ena »ženka« je dosegla
jame v višinah.
Ko se je Nebeški ponovno rojen od te "ženke v jami Woe,
je lahko okušal sadove Zemlje in pil njene vode in občutil hlad njenih vetrov?
Ali ni ugotovil, da je življenje dobro? To ni vsa zgodba tega omejenega
prostora!
Človek, ki je bil ustvarjen samo iz zemeljske snovi, ni mogel
vedeti za stvari, ki so nezemeljske, niti si ga Duh ne more podrediti. Če
človek ne bi bil ustvarjen, kdo bi vedel za Božjo modrost in moč? Ko Duh
napolni človeško telo, takrat lahko tudi Bog zapolni svojo stvaritev.
Zato je bilo, da je Bog videl, da mora narediti nekaj, kar bi
se pridružilo Zemlji in Duhu, in bo oboje. V svoji modrosti in ustvarjalnem
impulzu, ki ureja Zemljo, je pripravil telo za človeka, kajti človeško telo je
v celoti iz Zemlje.
Glej, velik dan je prišel, ko je bil Duh, ki je Bog, združen z
zverjo, ki je Zemlja. Potem je Zemlja zavpila v porodnem krču. Njene gore so
grmele naprej in nazaj in njena morja so se dvigala navzgor in padala navzdol.
Zemlja je rastla po kopnih in vpila v vetrovih. V rekah je jokala in plakala v
svojih nevihtah.
Tako se je rodil rojen, rojen iz pretresov in nesreč. Prišel
je bedno in burno, potomec zmedene Zemlje. Vse je bilo v neskladju, sneg je
padel v vročih puščavah, led je pokril rodovitne ravnice, gozdovi so postajali
morja. Kdaj je bilo vroče, zdaj je bilo hladno in nikjer ni padel dež, zdaj
spet so bile poplave. Tako je prišel človek, človek, otrok nesreče,
človek,naslednik ustvarjalnega boja, človek kot bojno polje ekstremov.
Zemlja je negovala človeka s previdno naklonjenostjo in ga
skrivala in varovala v vdolbinah svojega telesa. Potem, ko je bil dovolj
vzgojen, da bi bil dvignjen, da bi hodil v pravičnosti Boga, ga je ta vzel in
ga vzgojil nad vsemi ostalimi bitji. Ona, Zemlja, ga je pripeljala celo v Božjo
navzočnost in ga položila na velik oltar.
Človek nepopoln, zemeljskih omejitev, nedokončan, nepopustljiv
in neizprosan, a ponosno je bil predstavljen Tvorcu Zemlje. Ni njen prvo rojeni
človek, je sin Zemlje, vnuk Božji, ta človek je dedič mučenja in dete stiske.
Bog je videl človeka, daritev Zemlje svojemu Gospodu,
nezavednega na Visokem oltarju, kot žrtvovanje zanj in predanost Duhu usode.
Potem je iz neizmernih višin in izza nepregledne tančice prišel Bog in nad
oltarjem vdihnil v človeka dih večnega življenja. V njegovo speče telo je Bog
vgradil delček sebe, seme duše in iskre božanskosti, človeka, ki je postal
človek, človeški dedič in dedič nesmrtnosti. Od tedaj bo imel oblast nad Božjim
zemeljskim posestvom, vendar bo moral tudi razkriti kroge večnosti, njegova
usoda pa je, da bo večno željan iskanja in prizadevanja.
Človek je spal, vendar je Bog odprl veliko oko v njem in
človek videl vizijo neprekosljive slave. Slišal je Božji glas, ki je rekel:
"O človek, v tvoji roki je sedaj dana tablica tvoje dediščine in moj pečat
je na njej.
Vedi, da je vse, kar si želiš v svojem srcu, tvoje, ampak
najprej je potrebno, da se naučiš njihove vrednosti. "Glej, Zemlja je
napolnjena s koristnimi stvari, pripravljene so v tvoje roke za namen in
uporabo, toda naloga je, da jih poiščeš in se naučiš njihove uporabe. To je
učenje za upravljanje tvoje dediščine". "Za kar misliš, da je dobro,
išči in najdi. Lahko preplujete morja in zajadrate med zvezde. Lahko živite v
večni slavi in uživate v večnih užitkih. Zgoraj in spodaj in vse o tem ni nič
drugega kot vaš doseg; vse, z eno izjemo, ki jo lahko dosežete". Tedaj je
Bog položil svojo roko na človeka in rekel:» Zdaj si kot jaz, razen, ko spiš v
temi kraljestva iluzije, medtem ko jaz živim tukaj v svobodi resničnosti in
resnice. Ni na meni, da bi prišel k tebi, temveč da bi ti prideš k meni. Tedaj
je človek videl slavo, ki je obsegala tudi Sfere Splendorja. Neomejena modrost
je zapolnila srce in lepo se je videl v popolnosti. Pred njim sta bili odkriti
resnica in pravica. Postal je eno z globokim mirom večnosti in spoznal veselje
neprestane sreče.
Večna doba časa se je odvijala kot drsnik pred njegovimi očmi
in on je videl napisano na njej vse, kar naj bi postalo in se zgodilo. Veliki
oboki nebes so mu bili odprti in videl je večne požare in nepremagljive moči,
ki so se dogajale v njej. V sebi je začutil mešanje neizrekljive ljubezni,
neomejene zasnove veličine pa so zapolnile njegove misli. Njegov duh se je
gibal v vseh sferah obstoja. Bil je takrat tudi kot sam Bog, in poznal je
skrivnost sedmih področij znotraj treh Sfer.
Potem je Bog dvignil roko od človeka in človek je bil sam.
Velika vizija se je umaknila in se je zbudil; le nejasno in neumno spominjanje,
ostale so le sence sanj. Toda globoko v speči duši je bila iskra spomina in je
v človeku ustvarila nemirno hrepenenje, ki ga ni razumel. Odslej je bilo
človeku namenjeno, da se je sprehajal nezadovoljen, iskal nekaj, kar je čutil,
da je vedel, a ne more videti, nekaj, kar se ga je nenehno izogibalo, ga je
stalno zagovarjalo in za vedno močno mučilo. Globoko v sebi je človek vedel, da
je nekaj večjega od sebe, vedno s seboj in svojim delom, ki ga spodbuja k
večjim dejanjem, višjim mislim in višjim težnjam. Bilo je nekaj izven njega
samega, komaj spoznano in nikoli ni bilo mogoče najti; nekaj, kar mu je
povedalo, da je sijaj, ki se vidi na obzorju, vendar slabo odraža skrito slavo,
ki presega to. Človek se je prebudil, razodetje in izginotje so ga obkrožali in
samo mrtva resničnost nepremagane Zemlje. Toda ko je vstal in stopil na prsi
svoje matere Zemlje, ga niso odvrnile velike sile, ki so ga obremenjevale ali
mu omejevale obseg naloge, ki so pred njim. V svojem srcu je vedel, da je usoda
ležala izven školjke njegovega okolja, zato je izstopil plemenito in z veseljem
sprejel izziv.
Zdaj je bil nov človek, bil je drugačen. Pogledal je gor in
videl slavo v nebesih. Videl je lepoto nad sabo in spoznal je dobroto in
stvari, ki niso Zemeljske. Vizija večnih vrednot je nastala pred njegovim
notranjim očesom.
Njegov Duh se je odzval na svoje okolje, človek je zdaj
človek, resnično človek.Narava človeka na Zemlji je bila oblikovana po naravi
stvari v nebesih, in človek je vse stvari vseboval kot potencial v sebi, razen
božanskega življenja. Toda bil je še nenatreniran, nediscipliniran otrok, še vedno
negovan in ujčkan na prsih Zemlje.
Človek je rasel, vendar Zemlja ni bila popustljiva, saj ga je
močno disciplinirala. Bila je vedno stroga in nepopustljiva, pogosto ga je
pogubila z eksplozijami nezadovoljstva. Pravzaprav je bila to vzgoja nekoga, ki
je bil namenjen veličini; bil je trden, da bi se lahko naučil sam obleči;
Poslala ga je v neplodne kraje, da bi se okrepili njegovi udi in v gozdove, da
bi njegovo oko postalo navdušeno in njegovo srce močno. Bil je zmeden s težkimi
težavami in postavljena mu je naloga, da razkrije iluzije Narave. Bil je
obremenjen s težavami vsakega opisa. Preizkušen je bil s frustracijami in se je
skušal zmečkati; Nikoli mu ni uspelo, da bi Zemlja sprostila budnost svojega
nadzora nad njim.
Otrok je bil strogo vzgajan, ker mu je bila potrebna trdnost,
pogum in pomanjkljivosti človeka, da bi ga prilagodili za nalogo, ki je pred
njim. V lovu je postal žilav; postal je prilagodljiv, sposoben se spoprijeti s
kakršnim koli neugodnim dogajanjem. Z premagovanjem zmedenosti zgodnjih dni je
našel razlago za svojo zmedenost v svoji okolici. Toda boj za znanje, potreba
po prilagajanju in prizadevanje za preživetje niso nikoli popustile. Zemljin
otrok je bil dobro usposobljen in discipliniran, nikoli ni bil neupravičeno razvajen.
Plakal je za kruh in se postil, drgetal je in je bil zapuščen, bil je bolan in
preganjan v gozdu. Izgubil se je v nevihtah, žejen je ugotovil, da so se
vodnjaki osušili. Ko je bil šibek, se je njegovo breme povečalo in sredi
veselja je bil udarjen z žalostjo. V trenutkih slabosti je zavpil:
"Dovolj!" in dvomil o svoji usodi; vendar ga je vedno nekaj okrepilo
in ga spodbudilo, Zemlja nikoli ni izgubila svoje božanskosti.
Kajti človek je bil človek, ni bil obtožen, niti njegov Duh ni
bil zlomljen; Modri Bog je vedel za njegove omejitve. Kot je zapisano v
modrostih ljudi, "nad kaznivimi dejanji je tako slab kot brez kaznivega
dejanja". Toda človek je bil redko kaznovan, preizkušen in preizkušan pa
je bil; bil je voden, napolnjen in pozvan, vendar nič ni bilo storjeno
brezpogojno. Na videz nepopolnosti Zemlje, nevarnosti in neenakosti v
življenju, krutosti, kruto in navidezno ravnodušnost do trpljenja in bolečine
niso tisto, kar se zdi; da je, Zemlja je kot nalašč za ta namen. To je neznanje
do tega namena, zaradi česar se zdi nepopolno.
Kje je modrost očeta kot Duha Božjega, ali dobrota matere
Zemlje? Kateremu človeku smo sedaj dolžni, da se je lahko naučil, da bi mu bili
hvaležni. Predvsem pa ne sme človek nikoli pozabiti na lekcije, ki se jih naučil
pri vzgoji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar