Kolbrinova Biblija - Knjiga Stvarjenja prevod in priredba Beno

Pozdravimo in spoznajmo

»BRONASTO KNJIGO«

Pozdrav, "Nerojeni", ki spite v temni maternici prihodnosti!

Pozdravljeni od tistih, ki so bili nekoč enaki kot ste zdaj vi, in ki boste morda nekoč, nekega dne, enaki nam. Upali smo se in tudi bali, dvomili in v vas verjeli. Ali ste izbrali darilo za prehod iz preteklosti v prihodnost? Kaj naj bi to bilo? Imeti Zlate zaklade, kot jih imajo kralji? Svetle dragulje katere obožujejo kraljice? Ali je svetovno bogastvo še vedno tako pomembno za vas? Če je to vaša odločitev nad vsemi drugimi, sem razočaran, ker je  potem moj trud zaman.

Bi raje skrivnost življenja, večne mladosti? Ali ste pri sebi tako malo spremenili napram tistim, ki danes živijo in se smejijo, brez misli usmerjenih k prihodnosti? Ta stvar, ki se zdi tako zaželena, ali bi jo cenili? Ali ne bi nikoli podvomili? Bi bil še hvaležni za to po preteku tisoč let? Odgovor bi bil "da", če bi bilo to življenje vse, začetek in konec, samo po sebi. Ampak morda ne bo to življenje nič več kot uvod, uvod v nekaj neskončno večjega? Ali jim je uganka še vedno nerešena, skrivnost starih časov še vedno dobro ohranjena, znana le nekaterim, četudi so te besede prebrali tudi oni? Koliko generacij je minilo brez napredka? Ali je človeštvo še vedno pasivno, kot viseče luknje na morju duhovne apatije, ki ga poganjajo naprej in nazaj s spremenljivimi vetrovi in nasprotujočimi tokovi, ne da bi napredovali?

Ali vam pustimo znanje, ki vam bi omogočilo, da živite brez življenja, obkroženi z vsem razkošjem in užitkom; čarobni kamen, ki izpolni vsako željo, zdravilni napoj, sposobnost, da letite ali veste vse stvari na Zemlji? Bi katera od teh zadovoljila želje vašega srca in izpolnila vaše sanje? Mi, ki ležimo tako daleč na poti zaupanja, verjamemo, da boste napredovali izven takšnih nadležnih, drobcenih teženj.

Ne morem vam dati takih daril, in če bi jim podelil, bi jih zadrževali, kajti če darilo ne daje koristi, bi bilo bolje, ga ne dati. Z modrostjo svoje generacije nam povejte, katera od omenjenih stvari bi vam res koristila ali se celo izkazala, da je slabša od dobrega? Ali pa še vedno ne poznate svoje prave narave in potreb?

Kdo ste, kako govorite in se oblačite (ali ste nam sploh podobni po obliki?), Ne moremo vedeti ali si predstavljati. Samo to vemo kot resnico, da ste naša bratska bitja in potujete po cesti, ki smo jo nekoč s trudom prehodili tudi mi. Delimo eno usodo in enako resničen cilj, čeprav morda v svojem dnevu ne veste, kaj je to v našem. Tako kot nam, tudi vam življenje pripelje do vas nezakonitosti, vas preobremenjuje s težavami in skrbmi; se spreminja med svetlobo in senco, tako kot se sprašujete, kaj vas čaka na koncu. Tudi vi ste žrtve zemeljskih zablod; poiščite resnico in popolnost izven vašega kroga razumevanja, in si prizadevajte za lepoto in dobroto. Te stvari, ki jih vemo o vas, te stvari morajo biti ali pa ne bi obstajali.

Vaše potrebe se ne razlikujejo od naših, ampak ali zdaj zagotovo veste, kaj so? Tvoje življenje je namenjeno istemu cilju, vi ste del istega vzorca, ti so podvrženi istim impulzom in pozivom, ampak ali veste, zakaj in kako do kakšnega cilja? Vemo, da ste brez gotovosti in zagotovil, kaj leži onstran tančice smrti, ker jih ni mogoče dati, medtem ker človek ostane nič več kot človek, in nedvomno ste kot mi, ostali obešeni (viseči) med dvomom in prepričanjem.

Naši nerojeni prijatelji, ne glede na vaše okoliščine življenja, ste otroci preteklosti in dediči tistih, ki so že živeli in umrli. Verjamemo, da nimate razloga, da bi sramotili tiste, ki so nekoč imeli skrbništvo nad vašo posestjo. Toda karkoli mislite o dediščini, je ne morete več odriniti na stran, ne morete več zavračati obveznosti življenja. Morda vam prinaša srečo in varnost, mir in veličino, pomembnost, česar nismo nikoli vedeli. Če je tako, bo to ostalo neprebrano, nerazumljeno, kajti za vas bo to divjina besed, ki nima nobenega smisla. Če imate toliko, če ste napredovali do zdaj, bi vam ne koristilo nič, kar bi vam lahko dali. Za popotnika informacije o cesti, ki je za njim nimajo vrednosti. Če je to tvoja država, vas pozdravljamo, ponosni smo na vas, naše dostojne otroke svetlobe, zasnovane v dolgih temnih letih, v katerih smo se trudili in oropali svojo lastno, kratko brazdo. Dobro ste opravili in naše največje veselje bi bilo, da stojimo poleg vas, ko se močno približate krovni slavi božanstva.

Toda, če niste bolj razsvetljeni od nas, potem sprejmite našo ponudbo kot znak našega obžalovanja, našo željo, da bi se spremenili v imenu tistih, ki so vas vodili, kajti če ste se izgubili v duhovni temi, je krivda njihova in ne vaša.

To vam dajemo. Skrite knjige, ki vsebujejo nabrano žetev modrosti in resnice, ki je bila zasnovana med generacijami, kruh in olje, ki so nas vzdrževali in nikoli niso pojenjali. Naj vam služijo v vašem dnevu kot so služili tudi nam. Predvsem pa ste lahko dovolj razsvetljeni, da jih sprejmete, ker so nas do danes preganjali zaradi naših knjig. In večina njih, ki so jih skrivali in varovali, so zdaj mrtvi. Te knjige lahko pošljemo le v gredo usode, pri čemer zaupamo, da bodo pravočasno in v sprejemljivi generaciji poklicani.

Te knjige, s katerimi se držimo časa, so bile napisane pod nadzorom odkritja in navdiha. Vsebujejo resnico, njihovih sporočil ne more uničiti čas, kajti Resnica je večna mladost. Ne zahtevamo natančnih in točnih izjav, ki presegajo možnost napak in napačne razlage, ker so besede krhke poslanke. So zmota stvari, ker jih ni mogoče natančno prenašati iz uma v mislih v besede. Prav tako ne moremo povedati, kako bodo tisti, ki bodo vstrajali ob teh knjigah, obravnavali vsebino. Pisane so v pismih, ki so znani učencem, vendar se učenje spreminja s generacijami. Te knjige so veličastno utelešenje Večne resnice, vendar so besede in izrazi nedopustna oblačila, tako da napačna spoznanja in nesporazumi niso možni. Besede so uslužbenci skrivne mrtve sfere, in kadar so pozvane da služijo sferi višjih stvari, se izkažejo za nezadostne.

Zato ne bodite kot nekateri površno razmišljajoči ljudje naše generacije, ki pravijo: "Črke so napačne in besede so slabo uporabljene." Trudno skrbno pregledajo vsako biljko trave, vendar ne odkrijejo namena travnika. Takšni ljudje nimajo vpogleda in vidijo le gole črke: "To mi pove vse, to nič več". Imamo besedo: "ne presojajte stavbe po položaju posameznih opek". Modrost, ki je večna. Nedvomno to ne pomeni nič manj v vaši generaciji.

Torej, nerojeni neznanci, ponižno ponavljamo to, ker daru iz preteklosti ne moremo prenesti drugače. Če ste napredovali daleč po poti do veličine, to ne bo imelo nobene vrednosti; če pa ste še vedno izgubljeni ali ste se odšli na neznano poz, izgubljeni v iluzornih meglicah svetovnosti in nihče ne odgovori na vaše solze, potem si vzemite roko, ki se razteza iz preteklosti. Vodila vas bo zvesto in dobro.

Generacije so bili ljudje preganjani, trpeli so in umirali, da bi lahko resničnost in dobrota prevladali, torej se jih spomnite. Če je svet dober, so za vaš mir in užitke že plačale te žrtve. Če ne, potem ne smete preveč šteti stroškov, da bi bili dobri. Zagotovo nobeno mučenje in grožnje v vaših dneh ne morejo presegati tistih iz preteklosti.

Pozdravljen, Nerojeni, s temi nekaj besedami, ki smo jih poslali v sedanjost iz noči prihodnosti. Smo posadili seme, ali bo zrastlo ali zgnilo v tleh? Kakšen pridelek bo dalo? Tega ne moremo vedeti.

Dobro smo posadili, ne moremo storiti nič več.

Naj bo življenje boljše z vami, kot je bilo z nami. Ne smete nikoli odreči ponujene roke upanja.

Zbogom!

KNJIGA STVARJENJA

Izvleček iz Velike knjige

Iz Sinov Ognja

(Opis začetka stvari in zakaj so takšne da jih najdemo)

Poglavje 1 - STVARJENJE

Poglavje 2 – ROJSTVO ČLOVEKA

Poglavje 3 – UNIČENJE IN PONOVNO STVARJENJE

Poglavje 4 – BOŽJA BOLEČINA

Poglavje 5 – NA ZAČETKU

Poglavje 6 - DADAM IN LEWID

Poglavje 7 - HERTHEW - SIN PRVEGA OČETA

Poglavje 8 - GWINEVA

Poglavje 1  -  STVARJENJE

Mortalno znanje je omejeno z nevednostjo o smrti, razumevanje smrti pa je omejeno z duhovno resničnostjo. Za smrtnega človeka je nesmiselno poskusiti razumeti tisto, kar je zunaj njegovega zaznavanja, to pa leži na poti do nevere in norosti. Toda človek je človek in kdaj se je zgodilo, da bi stopil iz sebe, si prizadeval doseči stvari, ki vedno izognejo njegovemu razumevanju? Torej v svoji frustraciji zamenja slabo vidno in nerazumljivo s stvarmi v krogu svojega razumevanja. Če te stvari slabo odražajo resničnost, potem niso odsev resničnosti, ki bi bila izkrivljena.

Na Zemlji ni nobenih resničnih začetkov, kajti tukaj je učinek, razlog pa je drugje. Kdo med ljudmi lahko reče, kaj je bilo prej, seme ali rastlina? Toda v resnici ni niti eno niti drugo, ker nekdaj, pred obema ni bilo niti semena niti rastline, temveč je bilo pred tem nekaj drugega. Vedno so predniki nazaj na vse do začetka, in še nazaj in izven -  obstaja samo Bog? To je torej, tako so bile te stvari povedane v Veliki Knjigi Sinov Ognja

Pred začetkom je obstajala le ena zavest, tista Večnega, čigar narave ni mogoče izraziti z besedami. To je bil edini Duh, samogenerator, ki se ne more ustaviti. Neznana, nepoznana, En sam preklet, samoten v globoki nosečniški tišini.

Ime, ki je izrečeno, ne more biti tisto od tega Velikega Bitja, ki je ostat brez imena. Je začetek in konec, ki presegata čas, izven dosega smrtnikov in ga v naši preprostosti imenujemo Boga.Tisti, ki je pred vsemi, je obstajal sam v svojem čudnem prebivališču neokrnjene svetlobe, ki je še vedno nezdružljiva in nobeno razumljivo oko ga sploh ne vidi. Pulsacijski osnutki večne življenjske svetlobe v Njegovem ohranjanju še niso bili sproščeni. Sam sebe je poznal, bil je neurejen, ni se bil sposoben manifestirati v ničemer, kajti vse v njegovem Biti je bilo neizražen potencial. Velikim krogom večnosti se je še treba izogniti, da bi bili vrženi kot neskončna doba obstoja v bistvu. Začeli bi se z Bogom in se vrnili k njemu, končani v neskončni raznolikosti in izražanju.

Zemlja še ni obstajala, ni bilo nobenega vetra na nebu nad njo; visoke gore še niso bile dvignjene, niti ni bila še velika reka na svojem mestu. Vse je bilo brez oblike, brez gibanja, mirno, tiho, prazno in temno. Nobeno ime ni bilo imenovano in usodo ni zaznamovala še ničesar.

Večni počitek je nevzdržen in neuporabljen potencial je frustracija. V samoti brezčasnosti je lahko Božanska Osamljenost in od tega je nastala želja po ustvarjanju, da bi se znal in izrazil, in to je ustvarila ljubezen Boga. Vzel je misel in postal v sebi vsa Univerzalna maternica stvorjenja, ki vsebuje večno bistvo duhovnega duha.

Bistvo je oživilo pospešeno valovanje Božjega uma in prevladala je ustvarjalna misel. To je ustvarilo moč, ki je ustvarjala svetlobo, in to je predstavljalo podobo kot meglica nevidnega prahu. Razdelil se je v dve obliki energije, tako da je bil prežet z Božjim Duhom in se pognal v kaos praznine v Univerzalni maternici, ki se je iztegnil v vročini snovi. Iz te dejavnosti, kot iskre iz ognja, je prišla neskončna raznolikost duhovnih umov, od katerih ima vsak v sebi ustvarjalne moči.

Beseda aktiviranja je bila izgovorjena, odmevi vibrirajo še vedno, in prišlo je do mešanja gibanj, katera je povzročila nestabilnost. Ukaz je bil dan in to je postalo Večni zakon. Odslej je bila aktivnost nadzorovana v harmoničnem ritmu in odpravljena je bila začetna vztrajnost. Zakon je razdelil materializirajoči kaos od Boga in nato vzpostavil meje Večnih področij.

Čas ni več spal na božjem robu, za zdaj je prišlo do sprememb, kjer je bilo pred vsem nespremenljivo in sprememba je čas. Zdaj je bila v Univerzalni materi toplota, substanca in življenje, in to je bila beseda, ki je zakon.

Ukaz je bil dan: Naj se najmanjša stvar tvori iz največje in tisto, ki živi, ampak bliskavica iz večnosti. Tako je vesolje nastalo kot kondenzacija Božje misli, in kot je to storilo, ga je zatemnilo in zaprlo v njegovem strjenem ustvarjanju. Odslej je bil Bog skrit, kajti On je vedno ostajal slabo viden v svoji stvaritvi. Pregnal je vse, kar je prišlo od njega. Ustvarjanje se ne razloži samo, v skladu z zakonom, njegove skrivnosti je treba razkriti z ustvarjenim.

Vse stvari so po naravi končne, imajo začetek, sredino in konec. Nepopolnost bi bila večna frustracija, zato mora biti vesolje, ki se ustvarja namenoma, cilj. Če se je končalo brez ničesar drugega, potem mora Bog, ki obstaja, slediti sleherni od svojih dejavnosti. Ampak On je postal živo delo velikosti, ki deluje pod nespremenljivim zakonom.

Ustvarjalna beseda je bila izgovorjena, zdaj je bilo še eno povelje in moč, ki je šla naprej, je udarila v Sonce, da je bil njegov obraz osvetljen in je zasijalo z velikim sijajem, ki je svoji sestri Zemlji nalil toplino in svetlobo. Odslej bi živela v varstvu bratovega gospodinjstva in se veselila njegove prijaznosti in moči. Zbrale so se vode na prsih Zemlje in pojavila se je suha površina. Ko se je voda razlila nazaj, je bilo telo Zemlje nestabilno, vlažno in mehko. Obraz Sonca je prijazno zasijal na svojo sestro in je suha zemljina njenega telesa otrdela, mokrota in vlažnost sta bili pregnani. Dal ji je oblačilo iz runa in vel iz finega platna, da bi lahko svoje telo oblekla v skromnost.

Iz Velike maternice je sprožil Duh življenja in bil je bes v nebesih. Pogledal je na Zemljo in videl njeno pravičnost, ki je bila napolnjena z željami in je prišla iz nebeških prostorov, da bi jo posedovala. Ni bil miren kot ljubimec, temveč buren kot uničevalec. Njen dih ga je jezil vzdolž njenega hodnika in se je brzdal med njenimi gorskimi vrhovi, vendar ni odkril prebivališča svojega Duha. Umaknila se je, ker se ženska umakne pred silo, ker skromnosti ne sme biti ogrožena pri oddaji. Vendar pa je želela objem, saj je bila med vsemi žarečimi kompanjoni počaščena.

Sonce je videlo njeno zmedenost in se je boril z Duhom Življenja in ga premagal. Ko je bil podrejen in je začetni boj prenehal, ga je Sonce dalo svoji sestri. Bil je preganjan in utišan ter je v tišini prežal nad Zemljinimi vodami in bila je vzburjen v čakanju odgovora. Blatna jajca življenjskega potenciala so nastala v močvirjih, na prostorih srečanja zemlje in dveh vodah. Sonce je pospešilo vročino in življenje se je povzpelo na Zemeljska tla.

Zemeljski prah je prinesel moškega in temno vodo v meglo ženske in sta se združila in pomnožila. Prvi je prinesel drugo in dva sta ustvarila tretjo. Zemlja ni bila več devica in Duh življenja je postal star in se je umaknil. Zemlja je ostala v ogrnjena v matrono zeleno, rastlinje je pokrivalo obraz pokrajine.

Voda je prinesla ribe in bitja, ki se gibljejo in se vrtijo in se izlivajo v vode, kače in zveri groznega aspekta, ki so bili v rekah, in plazilci, ki lezejo in se plazijo. V hudičevem oblačilu, ki so bili oblečenio v grozote, so bile visoke hoje in zmaji, katerih velike kosti so še vedno vidne. Potem so prišle iz drobovja Zemlje vse zveri na polja in v gozdove. Vsa bitja ustvarjanja so imela kri v telesu in so bila popolna. Zveri so šle na suha la in ribe so plavale v morjih.

Bilo je ptic na nebu in črvov v tleh.

Bilo je veliko kopenskih ravnic in visokih hribov, širokih neplodnih krajev in izlivnih voda. Plodna zelenjava je pokrivala deželo in bogato življenje, ki je bilo v morjih obkroženo, za zdaj je zemlja napolnjena z energijo življenja.

Kovine so se skrivale v njenih kamninah in dragoceni kamnih v njenih tleh. Zlato in srebro sta bila razpršena in izločena.

Bilo je bakra za orodje in iz les za debla. Bilo je močvirskega trstičja in kamna za vsak namen. Vse je bilo pripravljeno, vse je bilo na mestu in zdaj je Zemlja pričakovala prihod človeka.

Kolbrin's Bible - Book of Creatin from Bronzebook - Beno

THE SALUTATION OR PROLOGUE

TO THE

BRONZEBOOK (Now incorporated in the Kolbrin)

Greetings, Unborn Ones, now asleep in the dark womb of the future. Greetings from we who were once as you are now and like whom you will one day be. We too hoped and feared, doubted and believed.

Were you choosing a gift from the past to the future, what would it be? The golden treasures hoarded by kings? The bright jewels beloved by queens? Is worldly wealth still so important to you? If that would be your choice above all else, we are disappointed, for our labours have been in vain.

Would you prefer the secret of life, of eternal youth? Have you altered so little from those who live and laugh today, with no thought turned towards the future? This thing which seems so desirable, were it yours would you value it? Would it never pall? Would you still be grateful for it after a thousand years have passed? The answer would be "yes" if this life were all, the beginning and end, complete in itself. But might not this life be no more than a prelude, an introduction to something infinitely greater? Is the riddle still unsolved, the secret of the ages still well kept, known only by a few, even when these words are read? How many generations have passed without progress? Does mankind still lie passive like driftwood upon the sea of spiritual apathy, driven back and forth by changeable winds and conflicting currents, making no headway?

Could we leave you the knowledge enabling you to live a life without toil, surrounded by every luxury and pleasure; a magic stone granting every desire, an all healing potion, the ability to fly or know all things on Earth, would any of these satisfy the desires of your heart and fulfil your dreams? We who lie so far back along the road trust you have progressed beyond such petty aspirations.

It is beyond our power to give such gifts, and were they ours to bestow we would withhold them, for unless a gift confers a benefit, it were better not given. With the wisdom of your generation, tell us, which of the things mentioned would really benefit you or even prove less bad than good? Or do you still remain unaware of your true nature and needs?

Who you are, how you speak and dress (are you even like us in form?) we cannot know or imagine. This alone we know as truth, you are brother beings of ours and travel the road we once trod. We share one destiny and have the same true goal, though perhaps no more know in your day what these are than do in ours. Like to us life comes to you unbidden, it is fraught with problems and difficulties; it alternates between light and shade, and like us you wonder what awaits at the end. You, too, are victims of Earth's delusions; you, too, find Truth and Perfection beyond your grasp and you, too, aspire to beauty and goodness. These things we know about you, these things must be or you would not exist.

Your needs are no different from ours, but do you now know with certainty what they are? Your life serves the same purpose, you are part of the same pattern, you are ruled by the same impulses and urges, but do you know why and to what end? We know you are without certainty and assurance about what lies beyond the veil of death, for these cannot be given while man remains no more than man, and doubtless like us you remain suspended between doubt and belief.

Our Unborn Friends, whatever your circumstances of life you are the children of the past and heirs of those who have lived and died. We trust you have no cause to reproach those who once held stewardship over your estate. But whatever you think of the heritage, you cannot put it aside, any more than you can refuse the obligations of life. Maybe it brings you the happiness and security, the peace and plenty we never knew. If so, this will remain unread, for to you it would be a wilderness of words serving no purpose. If you have so much, if you have progressed so far, nothing we could give would be of benefit. To the traveler, information about the road behind is worthless. If this is your state we hail you, we are proud of you, our worthy children of light, conceived in the long dark years wherein we laboured and ploughed our own short furrow. You have done well and our greatest joy would be to stand beside you as you exaltingly reach out for the crowning glory of godhood.

But you may be no more enlightened than we, in which case accept our offering as a token of our regret, our desire to make amends on behalf of those who preceded you, for if you remain lost in spiritual darkness the blame is theirs and not yours.

This we give you, The Hidden Books containing the accumulated harvest of wisdom and Truth garnered over the generations, the bread and oil which sustained us and never diminished. May they serve you in your day as well as they served us. Above all, may you be sufficiently enlightened to receive them, for today we are persecuted because of our books, and most who treasured and guarded them are now dead. We can only consign these books to the ground and destiny, trusting they will be called forth at the proper time and in a receptive generation.

These books, which we hand into the keeping of time, were written under the authority of revelation and inspiration. Containing Truth, their message cannot be attacked by time, for Truth is an eternal youth. We make no claim to exact and accurate statements beyond the possibility of error and misinterpretation, for words are frail messengers. They are fallible things unable to transmit accurately from mind to mind. Also, we cannot tell how they who resurrect the books will deal with the contents. They are written in letters known to the learned, but learning changes with the generations. These books are the glorious embodiment of Eternal Truth, but the words and expressions are unworthy garments so that misconception and misunderstanding are not possible. Words are servants of the fallible mortal sphere and when called upon to serve a realm of greater things prove inadequate. Therefore, be not like some petty-minded ones of our generation who say, "The letters are misplaced and the words ill used." They examine each blade of grass diligently, but fail to discover the purpose of the meadow. Such men lack insight and seeing only the bare letters say, "These tell me all, there is nothing more". We have a saying, "do not judge a place of instruction by its bricks". Wisdom, being eternal, doubtless this will apply no less in your generation.

So, Unborn Unknowable Ones, we humbly tender this, the gift of the past which we could not pass on otherwise. If you have advanced far along the road towards greatness, it will have no value; but if you still dally or have wandered away, lost in the illusive mists of worldliness and none answers your cries, then take this hand extending out of the past. It will guide you faithfully and well.

Down through the generations men have been persecuted, have suffered and died so that Truth and Goodness might prevail, remember them. If the world is good, then your peace and pleasures have been brought by their sacrifices. If it is not, then you must not quibble over the cost to yourselves in making it good. Surely no torments and terrors in your days could exceed those of the past!

Farewell, Unborn Ones, with these few words we have reached from the day of the present into the night of the future. We have planted the seed, will it grow or rot in the ground? What crop will it produce? We cannot know.

Let fate deal with it as it will, we have gathered the seed, flailed and winnowed it and kept it with every care.

We have planted well, we can do no more.

May life deal better with you than with us. May you never be denied the comforting hand of hope. Farewell!

THE BOOK OF CREATION

Extracted From The Great Book

Of The Sons of Fire

(An account of the beginning of things and why they are as we find them)

Chapter 1 - CREATION

Chapter 2 - THE BIRTH OF MAN

Chapter 3 - THE DESTRUCTION AND RE-CREATION

Chapter 4 - THE AFFLICTION OF GOD

Chapter 5 - IN THE BEGINNING

Chapter 6 - DADAM AND LEWID

Chapter 7 - HERTHEW - SON OF THE FIRSTFATHER Chapter 8 - GWINEVA

Chapter 1

CREATION

Mortal knowledge is circumscribed by mortal ignorance, and mortal comprehension is circumscribed by spiritual reality. It is unwise for mortal man to attempt the understanding of that which is beyond his conception, for there lies the road to disbelief and madness. Yet man is man and ever fated to reach out beyond himself, striving to attain things which always just elude his grasp. So in his frustration he replaces the dimly seen incomprehensible with things within his understanding. If these things but poorly reflect reality, then is not the reflection of reality, distorted though it may be, of greater value than no reflection at all?

There are no true beginnings on Earth, for here all is effect, the ultimate cause being elsewhere. For who among men can say which came first, the seed or the plant? Yet in truth it is neither, for something neither seed nor plant preceded both, and that thing was also preceded by something else. Always there are ancestors back to the beginning, and back beyond to there is only God. This, then, is how these things were told in The Great Book of The Sons of Fire.

Before the beginning there was only one consciousness, that of The Eternal One whose nature cannot be expressed in words. It was The One Sole Spirit, The Self Generator which cannot diminish. The Unknown, Unknowable One brooding solitary in profound pregnant silence.

The name which is uttered cannot be that of this Great Being who, remaining nameless, is the beginning and the end, beyond time, beyond the reach of mortals, and we in our simplicity call it God.

He who preceded all existed alone in His strange abode of uncreated light, which remains ever unextinguishable, and no understandable eye can ever behold it. The pulsating draughts of the eternal life light in His keeping were not yet loosed. He knew Himself alone, He was uncontrasted, unable to manifest in nothingness, for all within His Being was unexpressed potential. The Great Circles of Eternity were yet to be spun out, to be thrown forth as the endless ages of existence in substance. They were to begin with God and return to Him completed in infinite variety and expression.

Earth was not yet in existence, there were no winds with the sky above them; high mountains were not raised, nor was the great river in its place. All was formless, without movement, calm, silent, void and dark. No name had been named and no destinies foreshadowed.

Eternal rest is intolerable, and unmanifested potential is frustration. Into the solitude of timelessness can Divine Loneliness and from this arose the desire to create, that He might know and express Himself, and this generated the Love of God. He took thought and brought into being within Himself the Universal Womb of Creation containing the everlasting essence of slumbering spirit.

The essence was quickened by a ripple from the mind of God and a creative thought was projected. This generated power which produced light, and this formed a substance like unto a mist of invisible dust. It divided into two forms of energy through being impregnated with The Spirit of God and, quickening the chaos of the void within the Universal Womb, became spun out into whirlpools of substance. From this activity, as sparks from a fire, came an infinite variety of spirit minds, each having creative powers within itself.

The activating word was spoken, its echoes vibrate still, and there was a stirring movement which caused instability. A command was given and this became the Everlasting Law. Henceforth, activity was controlled in harmonious rhythm and the initial inertia was overcome. The Law divided the materializing chaos from God and then established the boundaries of the Eternal Spheres.

Time no longer slept on the bosom of God, for now there was change where before all had been unchanging, and change is time. Now within the Universal Womb was heat, substance and life, and encompassing it was the Word which is the Law.

The command was given, "Let the smallest of things form the greatest and that which lives but a flash form everlastingness." Thus the universe came into being as a condensation of God's thought, and as it did so it obscured Him from all enclosed within His solidifying creation. Henceforth, God was hidden, for He has always remained dimly reflected in His creation. He became veiled from all that came forth from Him. Creation does not explain itself, under the Law it cannot do so, its secrets have to be unraveled by the created.

All things are by nature finite, they have a beginning, a middle and an end. An unaccomplishable purpose would be eternal frustration and therefore, the universe being created purposefully it must have an objective. If it ended without anything else following, then the God existing must slumber indifferent to its activities. But He has made it a living work of greatness operating under the changeless Law.

The creating word had been spoken, now there was another command and the power going forth smote the sun so its face was lit, and it shone with a great radiance pouring warmth and light upon its sister Earth. Henceforth she would live within the protection of her brother's household, rejoicing in his benevolence and strength. The waters upon the bosom of Earth were gathered together and dry land appeared. When the covering of water was rolled back the body of Earth was unstable, damp and yielding. The face of the sun shone down kindly upon his sister and the dry land of her body became very hard, humidity and dampness were taken away. He gave her a garment of fleece and a veil of fine linen, that she might clothe her body with modesty.

From the Great Womb had sprung the Spirit of Life and it was rampant in the Heavens. It gazed upon Earth and saw her fairness, and was filled with desire, and came out of the heavenly spaces to possess her. It came not peacefully as a lover, but tempestuously as a ravager. Its breath howled along her corridors and raged among her mountain tops, but it did not discover the dwelling place of her Spirit. She had withdrawn, as a woman withdraws before force, for modesty must not be outraged in submission. Yet she desired its embrace, for among all the Radiant Company she was honoured.

The sun saw her perplexity and he wrestled with the Spirit of Life and overcame it. When it was subdued and the primal struggle had ceased, it was delivered by the sun to his sister. It was chastened and quietened and in silence brooded over Earth's waters, and she was stirred in response. Mud eggs of life potential were formed in swamps, at the meeting places of land and two waters. The sun gave quickening heat and life crawled forth upon the bosom of the Earth.

The land dust brought forth the male and the dark water mist the female, and they united and multiplied. The first brought forth the second and the two produced the third. Earth was no longer virgin and the Spirit of Life grew old and departed. Earth was left garbed in the matron's mantle of green, herbage covered the face of the land.

The waters brought forth fishes and creatures which move about and twist themselves and wriggle in the waters, the serpents and the beasts of terrible aspect which were of yore, and reptiles which creep and crawl. There were tall walking things and dragons in hideous form clothed with terror, whose great bones may still be seen. Then came forth from the Womb of the Earth all the beasts of the field and forest. All the creatures of creation having blood in their bodies, and it was complete. Beasts roamed the dry land and fishes swam in the seas.

There were birds in the skies and worms within the soil.

There were great land masses and high mountains, wide barren places and heaving waters. Fertile greenness covered the land and abundant life swarmed in the seas, for now Earth throbbed with the energy of life.

Metals lay hidden in her rocks and precious stones within the soil. Gold and silver were scattered and secreted.

There was copper for tools and forest of timber. There were swamps of reeds and stone for every purpose. Everything was prepared, everything was ready, and now Earth awaited the coming of man.

Kolbrinova Bibilija - prevod in priredba Beno

NAMEN

To delo je posvečeno moškim in ženskam, ki služijo svojemu Bogu, tako da aktivirajo dobro bit v svojih srcih.

Spodbujanju ideale resnične ljubezni in konsolidacije družin s spodbujanjem družinske etike in tradicionalnih moralnih vrednot. Za pospeševanje vseh stvari, ki prispevajo k izboljšanju posameznikov in napredku človeštva.

Krepitvi duha dobrega imena, ki je del človeške rase, in ohranjanja vseh lastnosti iz preteklosti, ki še naprej služijo kot vzrok za dobro.

Kolbrin (ali Kolbrinova biblija) vsebuje enajst knjig, izločenih iz uradne Biblije v 4. stoletju. Prvih šest knjig so spisali egipčanski pisci kmalu po Exodusu in se skupaj imenujejo "Bronzebook". Zadnjih pet knjig se kolektivno imenujejo "Coelbook" ali "Kailedy", in naj bi jih napisali keltski duhovniki okoli časa, ko je bila ustvarjena Nova zaveza.

PREDGOVOR

Kar je predstavljeno v tej knjigi je reprodukcija ene od več različic, ki so obstajale v podobni obliki od druge svetovne vojne, najprej v ročno napisani obliki in nato kot tiskana izdaja. Nikoli ni bilo namenjeno večkratnemu ali komercialnemu širjenju in obstajajo utemeljeni razlogi, ki izhajajo iz izkušenj, zakaj bi to bilo tako. Kljub temu, da je verovanje, da je v javnem interesu, smo se v zadnjem času odločili, da bi ga bilo treba dati ljudem na voljo pod izrecnimi pogoji. Zvesto sledi overjeni kopiji ročno napisane različice, ki je bila predstavljena na začetku tega stoletja. Ta je bila v zelo razpadajočem stanju, vendar je bila v celoti prepisano.

Nedvomno se je v prenosu lahko pojavilo nekaj osebnih barvil, toda celotno, kot je zdaj, s svojimi nepopolnostmi, je kljub temu zanesljiv in potrjen medij, s katerim bi bila baza duhovnih resnic sprejeta od konkretnega bitja. To je pravi duh izza fasade vere, ki je pomemben dejavnik v razumevanju tega pisanja.

Vrednost tistega, kar je ohranjeno tukaj ni, da bi sedanji prevajalci določali, odločali, ali ga preurejali, ali po svoje interpretirali.  Naša obveznost je vedeti, da smo resnični prenašalci tega kar je tam. Drugi lahko bolje ocenijo vrednost tega starodavnega dela, ki ga je cerkev iz neznanih vzrokov pred stoletji izločila iz ostalega dela Biblije. Vendar moramo vedeti, da nekateri predmeti, ki se po svoji nominalni vrednosti in v njihovem kontekstu zdijo malo uvoženi, vsebujejo v sebi nekaj bistvene vrednosti za duhovno zavedanje. Obstajajo skrite globine, ki jih površno branje ne razkrije.

Kolbrin se ponudi za sprejetje po njegovi nominalni vrednosti ali, še pomembneje, z njegovo vsebino duhovne resnice, ki je v kateri koli religiji predstavljena v obliki značilni za določeno vero.  Je stopnja duhovne vsebine, izražena v kateri koli religiji, ki ustvarja svoj status na ravni človekove duhovnosti. Življenjski slog njenih privržencev, njihovi sprejeti načini in prakse, njihovi moralni standardi, etika in družbena skrb so tisti, ki določajo vrednost katere koli duhovne filozofije.

Obstajajo ali morda še vedno obstajajo združenja ljudi, ki so Kolbrin sprejeli kot ključno točko svojega življenja, iz znanega pa je vredno omeniti, da se je s tem izboljšal njihov življenjski slog in kakovost njihovega življenja. Ljudje, ki svoje življenje vodijo po pravilih Kolbrina, v povezavi z drugimi podobno

mislečimi, bodo vedeli, kje je njihovo mesto v odnosu do teh drugih. Odnosi, vzpostavljeni med ljudmi, ki se zavzemajo za takšne vrednote ne glede na njihovo versko naklonjenost, so veliko bolj trdno utemeljeni kot drugi, ki slonijo na filozofijah, vzpostavljenih na pokroviteljskih doktrinah, ki izhajajo iz poceni izdelkov, pridobljenih iz duhovnega supermarketa.

Ena od težav je bila dejstvo, da niso bili varuhi Kolbrina nikoli učeni ljudje, temveč preprosti obrtniki in ljudje, ki so bili daleč od šolskega in celo komercialnega sveta. Čeprav oblikuje značilno duhovno filozofijo, ta knjiga ni trdila, da je nič drugega kot oddajnik nenehne modrosti. Služi skupnemu cilju, skupnemu dobremu in navadnemu človeku s predstavitvijo v določeni obliki.

Predhodna ohranitev in kasnejše zbiranje Kolbrina je bil rezultat neodvisnih posameznih prizadevanj. Nihče ne more zahtevati avtorstva in sedanji rekonstruktorji, ki so sestavili knjigo v sedanji obliki, nismo nič več kot oddajniki, ki v dobri veri sprejemamo kaj nam je bilo posredovano.

Prejeli smo dovolj sredstev za zagotovitev zapisa Kolbrina in njegove nadaljnje širitve. Pripravljavci morajo zagotoviti ohranitev teh skladov in sprejeti ustrezne ukrepe v njihovo zaupanje. Ne glede na poreklo ali prispevke je bil Kolbrin kot celota in v sedanji obliki ustrezno potrjen in potrjen s strani višjih oblasti kot telo modrosti, ki spodbuja duhovno razsvetljenje.

Vključuje bistvene duhovne resnice ne glede na način predstavitve. Če obstaja nekaj tujih predmetov, niso takšni, ki bi vplivali na notranjo vrednost celote.

Etično je, da ima Kolbrin lastno literaturo in se zdaj lahko ponudi osebam ali skupinam, ki iščejo filozofsko središče. Ta knjiga vstopa v življenje v ključni fazi človeškega napredka v smeri svoje usode, v času, ko povprečna družina postane nefunkcionalna; ko so tradicionalne vrednote in standardi koncept resnične ljubezni in razvoja duhovnosti pod velikimi obremenitvami in so moralne vrednote v velikem razkroju. To so dnevi odločitve, ko človeštvo stoji na križišču. Kolbrin se bo izkazal za vrednega spremljevalca tistim, ki se odločijo slediti navdihujoči in navdušujoči poti, ki vodi v končno razsvetljenje na področju resnice in realnosti.

Naj bo Bog v tvojem srcu s teboj na poti!

PREDSTAVITEV

Kolbrin v svoji sedanji predstavitvi vključuje telo razsvetljenih učenj, ki so zakladnica stoletij, svetloba na poti Resnice in svet, kakršen je bil v preteklosti. Obstaja pa precejšnja rekonstrukcija, saj so izvirni spisi preživeli le delno. Večino tega, kar je predstavljeno tukaj, je bilo dejansko rešeno iz kupa zavrženih rokopisov in je bilo delno zgorelo in poškodovano zaradi vremena, preden je bilo obnovljeno v rokopis, iz katerega je to prepisano. Nedvomno je bil dodaten material vključen z dobrim namenom, zapolniti vrzeli in izdelati izvirnik. Nekaj je bilo mogoče izgubljeno pri posodabljanju različnih delov. Pomembna točka pa je, da to ni namenjeno zgodovinskemu zapisu, intelektualnemu delu ali literarnemu naporu,  je pa precej skladno in dosledno telo duhovnih učenj. Samo ta vidik je, ki stoji ali pade. Tukaj predstavljene duhovne resnice so vse kar je pomembno, ostalo lahko štejemo za okraševanje, kot vozilo za predstavitev in prevoz.

Sporočilo, ne glede na njegovo obliko predstavljanja, je vedno bistveno jedro, etično, moralno in duhovno pa Kolbrin ni nič podoben drugim delom podobne narave. Treba ga je razumeti kot inspiracijsko delo, katerega vsebina se lahko sprejme z zaupanjem in razumevanjem.

Čeprav se je v preteklosti izvajala velika previdnost, da bi zagotovili, da bi bili ti transskripti skozi stoletja hranjeni v izvirni obliki, ki bi bila čimbolj nespremenjena, je malo znano o dejansko zadevnih osebah. Iz znane besede je bilo ime "Kolbrin" prvotno uporabljeno za zbirko rokopisov, ki so jih hranili ob Glastonburyjevi opatiji v času ko jo je zajel hud požar. Požar, ki je bil požig, je bil namenjen uničenju teh rokopisov, vendar so bili skrivno nameščeni drugače in ne v pisarni in knjižnici v času požara. V vsakem primeru se je verjelo, da so bila ta "heretična dela" uničena, in kot se je zgodilo, se je ogenj izkazal za dobro krinko za njihovo ohranitev.

Nekateri rokopisi so bili v določenem času prepisani na tanke kovinske plošče in skupaj so bili znani kot »Bronzopis Britanije«. Ta oznaka je bila prenesena, ko so bili vpisani v knjigi STITCH iz 17. stoletja. Predmet je bil nato razdeljen na poglavja in odstavki so bili oštevilčeni. Celotno delo je bilo modernizirano v zadnjem delu devetnajstega ali začetku dvajsetega stoletja. V moderni Kolbrin so vključeni rokopisi, ki so bili tradicionalno označeni, da so bili kopirani iz poslanih rokopisov, ki niso bili prepisani na kovinske plošče in so oblikovali delo, imenovano "The Coelbook".

V drugem in tretjem desetletju tega stoletja so te knjige imele v Angliji versko skupino, ki ni bila nikoli zelo močna, ker so bile zahteve za članstvo preveč omejevalne. Zdi se, da je bil Kolbrin skozi zgodovino vedno na robu izumrtja, vendar je preživel, ščitili pa so ga le redki, ki so komaj vedeli, o čem vse je reč, ki niso bili niti intelektualni niti premožni in za katere so imela praktična življenja prednost .

Prvotno je bilo na voljo enaindvajset knjig, za katere je bilo rečeno, da so nekatere ene od dvanajstih knjig iz Britanije, osem knjig iz Egipta in ena od Trojancev, o njihovih imenij pa je malo gotovega. Le del teh knjig še obstaja in zdi se, da je bila večina zaradi zgodovinske narave "odrezana" - izločena.

Znano je, da je na začetku 14. stoletja na Škotskem obstajala naseljena skupnost pod vodstvom enega John Culdyja. Stari Culdy, ki so bili varuhi tistega, kar so imenovali "zakladi Britanije", niso bili nikoli številni in so bili ohlapno organizirani, članstvo pa so vzdrževali potujoči kovači in drugi obrtniki. Zdi se, da so bili prej splošno znani kot "Koferi". Kolbrin omenja "modre tujce" in po tradiciji to bili prvotni Culdy (Kailedy). Obstajajo druga pojasnila, vendar ne morem izkazati nobenega pozitivnega ali vrednega mnenja. Ali je vseeno to sploh res pomembno? Povedali so nam, da je bil Ferilmaster (beseda negotovega pomena) Nathaniel Smith, ki je bil umorjen v začetku 17. stoletja. Zdi se, da je bil konec starih Culdiyev kot koherentno telo, vendar so bili sprejeti ukrepi za ohranitev Kolbrina. Dolgo je bila pokopana ali drugače skrivana, a čez nekaj časa, v začetku prejšnjega stoletja, so bili izvorno prepisane v "biblično angleščino", dve knjigi pa sta tako obstajali že tik pred prvo svetovno vojno. Od takrat so različne knjige Kolbrina utrpele številne preobrazbe in ostal je le del prvotnega izvoda.

Med zadnjo svetovno vojno so bile stare knjige zavržene kot "brez vreden junk", shranjene in ponovno zavržene kot "papeževo dela hudiča", a na srečo, spet rešene pred nepopravljivo škodo. Ni jih bilo mogoče enostavno rekonstruirati, tudi s pomočjo bolj usposobljenega sodelavca, ki je izpolnil nekaj vrzeli z združljivimi napotki na sodobna dela.

Ni dvoma, Kolbrin v svoji sedanji obliki pušča veliko želje. Vsebina bi morda bila kondenzirana in črtane so bile zelo nepomembne stvari, vendar prevajalec meni, da je njegova glavna dolžnost ohraniti in obdržati vse možne fragmente in prepustiti drugim, ki so bolj usposobljeni za presojanje, popravljanje in kondenziranje.

Očitno je, da so nekatera lastna imena napačno napisana, nekatere izvirne,  pravilne pa so morda zamenjali drugi, saj se zdi, da je v preteklosti obstajal pristranski izbor materiala, ki ga je treba vključiti. V zvezi z zgodovinsko natančnostjo ni bil vložen noben zahtevek, ker je prevajalec povsem brez pridržkov, da v zvezi s tem izraža kakršno koli mnenje; vendar, kot je bilo že rečeno, to ni zgodovinsko delo, temveč korpus doktrine in načina življenja. Čigava roka je prvotno napisala številne dele je nepomembno in še manj pomembno je vedeti, kdo je to prepisal kasneje, čeprav se nekatere podrobnosti pojavljajo v sodobnem delu. Frazeologija je lahko okorna in celo »negramska«, zaradi načina, kako je biblično obliko angleščine modernizirala. Lahko bi trdili, da bi moralo biti to delo predstavljeno v svoji arhaični obliki, da bi ohranili njegovo pristnost, vendar se prevajalec ne strinja. Kriterij, s katerim bi bilo treba presojati literarno delo, je njeno sporočilo in namen, ne njegov format. Besede, same po sebi so sterilne, to je duh celote, ki daje Kolbrinu pomen in življenje. Tukaj je predstavljen poskus, da se čim bližje, v svoji izvirni obliki, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in pomanjkljivostmi v slogu in predstavitvi, kar bi koristilo vsem. Prvotni pisatelji so poskušali ustvariti besede, ki bi pomenile nekaj kar presega lasten pomen, prizadevale so zgraditi zgradbo slave izven skupne osnove.

Pomen tega, kar je podano leži v tem, kar je iz preteklosti napovedano v sedanji žalosten duhovni vakuum; v pomoč, ki jo lahko ponudi navadnemu moškemu in ženski, ne pa v tem, kar ponuja literarnemu svetu. Te spise je treba ocenjevati v tej luči in tako tudi oceniti. Vsako znanje je vredno tukaj in zdaj, v današnjih okoliščinah. V poznejših knjigah Kolbrina izvemo, da je treba že stoletja njeno vsebino hraniti v skrivnosti, ker bi jih morda napačno razumeli ali ugotovili za nesprejemljive. Morda bodo zdaj boljše, morda pa je sedaj le že napočil čas za človekovo duhovno rast.

Ta knjiga je prestavljena z edinim namenom, da se ujame skupaj s silami dobrega. Njena objava bo nedvomno težka, saj se takšno delo težko šteje za priljubljeno. Ukvarja se z dobroto in vrlinjo, pogumom in smrtjo, z duhovnimi ideali in človeškimi težnjami, vsemi nepriljubljenimi in prezrtimi ocenami v teh dneh odločitve. Poskuša vključiti ljubezen v kraj, ki je zunaj šumenja in hrepenenja smrtnega mesa, in to samo morda zadošča, da bi ga pokončali. Enako prizadevanje, kot je bilo vključeno v piecing in rekonstrukcijo Kolbrina, v knjigo, ki se bori proti moralnim slabostim v družbi in izkoriščanju zmedenih, degeneriranih apetitov sodobnega življenja, bi nedvomno postala bolj priljubljena. Toda ali je v teh moralno škodljivih časih mogoče reči, da je vrednost objave odvisna samo od njene popularne privlačnosti? V Kolbrinu lahko Mojstri zabeležijo le izid lastnega iskanja. Našli so zagotovilo, vendar ga ne morejo neposredno posredovati drugim. Če ga drugi želijo, morajo prestopiti na to pot, ki so jo Mojstri potrdili, dolgotrajna pot, ki ni za slabotna, omahljiva srca. Prvi korak na tej poti je preučevanje moralne kode in zahtevanega ravnanja.

Naslednji korak je, da svoje misli, želje in korake udejanjimo v prakso in tako postanejo pravilo našegaživljenja. To so discipline, ki so resnično razsvetljenim v preteklosti omogočile prebuditi notranjo percepcijo in vzpostaviti neposreden stik z Univerzalnim virom resnice. Samo s sledenjem v svojih korakov lahko komurkoli zagotovi pot, ki je zagotovo dosega želenega cilja.

Kolbrin je bil prvotno v dveh delih, "The Open Book" in "The Closed Book", ki se je bolj pravilno imenoval "Velika knjiga večnosti", prva pa je bila "Velika knjiga življenja". Tukaj je predstavljena "The Open Book" - "Odprta knjiga". Pravzaprav ta knjiga ne vsebuje ničesar kar ni znano, kajti človeštvo nikoli ni bilo brez navodil. Resnica in modrost niso nikogaršnji monopol, zato je veliko stvari, ki so tam izražene, lahko najdene tudi povod drugod.

Površinsko izgleda, da se Kolbrin lahko zgodi zgolj z zbranimi zbirkami maksimov in starih zgodb, nekaj nepopolnih, vendar je s tega stališča soditi tako, kot da analiziramo pigmente barve na sliki in štejemo in klasificiramo pikice čopiča, da odkrijemo, kaj želi umetnik posredovati. Da bi ga v celoti razumeli, mora biti kot en odtenek in gledati kot celoto, celo razumevanje mora izhajati iz srca in uma, ne iz oči.

Družba napreduje s socialnim razvojem, ne z revolucijo, toda nevšečnosti, ki jih prikazuje današnja družba kažejo, da je evolucijski trend krebnil v napačno smer. Standardi preteklosti, oblikovani za stabilizacijo družbe, so odpovedali, ostali smo brez ustreznih nadomestkov. To je tragedija našega časa.

Da bi dobili celovit pogled na to, kam nas vodi naša družba, je morda treba bolje razumeti, kje smo bili. V tem kontekstu je namen Kolbrina, ki bo prevzel svoje mesto v večji shemi razumevanja stvari.

                                                                                                                                                                  Beno